Prostovoljno delo je zame delo, za katerega nisi plačan. Mislim, da se prostovoljstvo preveč povezuje s področji dela, kot je pomoč ubogim otrokom v Afriki in take stvari iz 90ih let, ki so še vedno ostale v glavah ljudi. No, če gledamo na prostovoljstvo širše, torej na to, da je to neplačan delavec, bi lahko rekli, da so tudi gradbinci v Sloveniji prostovoljci. Malo črnega humorja, neprimerno.
V glavnem, da najprej odgovorim na vprašanje – seveda v mojem pogledu prostovoljec ni bedak. Ne bom rekla, da je »junak«, to je samo beseda, ki se dobro rima na bedak. V katerem primeru bi bil prostovoljec bedak? Recimo, da bi šel delat v en lokal v Ljubljani in bi rekel, da noče biti plačan, ker je prostovoljec. Verjetno se to še nikoli ni zgodilo. Verjetno zato, ker dejansko od tega, da delaš v lokalu nimaš ničesar, razen denarja. Ne pridobivaš novih znanj, ne razvijaš se kot oseba. Prostovoljstvo danes ni več to, kar je bilo pred 20imi leti. Pomoč drugim brez osebnih koristi. Mislim, da je danes zelo malo prostovoljcev zaradi prostovoljstva samega. Popolnoma logično je, da se v vsakem prostovoljcu skriva neka motivacija – nove izkušnje, znanja, spoznavanje novih ljudi, sprejemanje novih izzivov, preganjane dolgčasa, iskanje samega sebe..
Od začetka študija sem opravila veliko več prostovoljnega kot plačanega dela. Plačano delo mi je dalo denar za moja potovanja, prostovoljno delo pa priložnosti za potovanja. Vse se povezuje. V bistvu si sploh ne morem predstavljati, da nebi prostovoljno delala. Res je, da je to, da sodeluješ v nekih študentskih organizacij, malo drugačna oblika prostovoljstva, ampak kljub temu dejansko lahko veliko delaš in »ničesar« ne dobiš. Ta ničesar je mišljen v denarnem smislu, ker s tem seveda dobiš toliko novih izkušenj, spoznaš, s kakšnimi ljudmi rad delaš, z vsako novo izkušnjo imaš bolj jasno predstavo o tem, kaj bi in česa nebi počel v življenju. No, vsaj pri meni je tako. Res je, da lahko najdeš tudi plačano delo, ki ti omogoča razvoj in vse, kar ti ponuja prostovoljno delo. Žal ga jaz še nisem odkrila.
In kaj sem mislila s časovno perspektivno? V srednji šoli nikoli nebi šla delati prostovoljno, ker v tem nisem videla nobenega smisla. Moja časovna perspektiva je bila omejena na en teden, od petka do petka. Kam gremo pa danes ven? Moja trenutna časovna perspektiva je malo drugačna. Ne znam jo točno opredeliti, ampak tudi kadar mi kakšna stvar res dopizdi, si vedno rečem, da moram gledati dolgoročno. Verjamem, da se ti vse enkrat povrne.
Nisem eden tistih ljudi, ki že v srednji šoli vejo, da bodo zdravniki. Še zdaj ne vem, kaj točno hočem. Vem pa, na kakšen način hočem (npr. delo, ki mi bo omogočalo stalen osebni in intelektualni razvoj). In hkrati vem, da vse stvari, ki jih počnem, nekako vodijo do tega, čeprav še ne vem, kaj je »to«. Pa upam, da se ne sliši, kot da vse kar delam, delam zaradi nekega cilja v prihodnosti. Ne – to delam, ker v tem uživam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar