Kako sem dobila brezplačno karto za Interrail ali moj mali septembrski Eurotrip

Karta za vlak po celi Evropi z veljavnostjo 22 dni? Če bi mi kdo na začetku poletja rekel, da bom septembra dejansko kam šla, mu sigurno nebi verjela. Če bi mi rekel, da bom obiskala 4 nove evropske države, pa še manj. No, ker sem se prijavila na 2. mladinsko konferenco o prostovoljstvu, ki je med 7. in 11. septembrom potekala v Bruslju, sem povračilo potnih stroškov dobila v obliki brezplačne karte za Interrail. Aaaa? Evropa na dlani, samo odločiti se je bilo treba, kam. Sicer nisem imela pravih počitnic, ker sem na poti pridno pisala članke, novičke in odgovarjala na maile, ampak vseeno je bilo super!

Moja karta, kamor sem pridno vpisovala vsako vožnjo z vlakom

Prva postojanka: Bruselj. Na vlak sem se odpravila s svojo kolegico Rebeko, ki je moj »travel buddy«. Skupaj sva bili na Kubi, Tajskem, v Argentini, Indoneziji, Islandiji, Franciji, Grčiji, celem Balkanu in še kje. Ja, Rebeka res je fajn. V Bruslju sva se v okviru prostovoljske konference udeležili delavnice, kjer smo skupaj s Kitajci delali grafit, ki naj bi predstavljal simbol konference in evropskega leta o prostovoljstvu. 

 Rebeka in jaz

Delati s Kitajci je bil poseben izziv, ker večina ni govorila angleško – tisti, so angleško znali, pa so imeli tako čuden naglas, da se kljub temu nismo razumeli. Je bilo pa zanimivo spoznati Italijane, člane Truly design in profesionalne ustvarjalce grafitov. Ja, dejansko so govorili angleško! Ne morem reči, da smo bili posebej ponosni na končni izdelek (grafit), saj so ga Kitajci malce prilagodili svojim lastnim željam, ampak to sploh ni bilo pomembno.

 

 Profesionalni ustvarjalec grafitov..

In malo manj profesionalci..

 

 Naša skupinica evropskih udeleženk s člani Truly design

Konferenco je sicer organiziral European Youth Forum, ki skrbi za pravice mladih v evropskem parlamentu. Všeč mi je bila ideja konference, kjer so se predstavili številni NGOji, ampak žal vse skupaj ni potekalo tako, kot so si zamislili – veliko predavanj je odpadlo, ker enostavno ni bilo ljudi, ki bi se jih udeležili, povsod sami organizatorji. 

 

Naš trodimenzionalni grafit

 Zemljevid konference

 Pred evropskim parlamentom

Bruselj kot mesto ni nič posebnega. Belgijska čokolada, vaflji in pečen krompirček na vsakem koraku. Pa veliko ljudi v sivih oblekah, ki hitijo v službo. Ne najboljši kraj za študijsko izmenjavo, vsaj glede na prvi vtis. S puncami smo šle spoznat tudi mesto Brugee, ki naj bi bilo najbolj obiskana turistična točka v Belgiji.  Brugge imenujejo severne Benetke, mesto je polno kanalov in romantičnih hišk. Res je lepo, ampak množica turistov, ki nas je obdajala, mi je vtis o mestu kljub temu malo pokvarila.

 

Na glavnem trgu, Brugge

 Kanal v Bruggu

Naslednja destinacija: Kopenhagen! Tega sem se res veselila, saj sem šla obiskat Helene, danko, ki sem jo poleti spoznala v Romuniji. Kopenhagen me je navdušil s svojo modernostjo, čistočo, dobro hrano, sproščenostjo, lepimi fantiči..

 

Ob štirih umetnih jezerih sredi mesta

Nyhavn, najlepši in hkrati najbolj turistični del Kopenhagna

Mesto sem prevozila s kolesom, kar je verjetno najboljši način za prevažanje okoli; enkratna vožnja z avtobusom namreč stane 3,3 eur. Ja, mit o najdražjem mestu na svetu se je potrdil, cene so nenormalno visoke. Še v supermarketu je dejansko drago, vse je približno 60 % dražje kot v Sloveniji.

 

kolesa so povsod

mestna plaža

Pogledat sem šla tudi Copenhagen business school, kjer študira Helene. Presenetilo me je, da ima prav vsak študent v predavalnici laptop. Mislim, da je v Sloveniji takih približno 10 %. Na Poljskem pa te baje čudno gledajo, če laptop sploh prineseš  s seboj.

 

 v predavalnici

Zanimiva je bila tudi četrt Christiania, ki je pravzaprav odrezana od življenja v Kopenhagnu. Spominja na ljubljansko Metelkovo, ki ima poleg tega še lastno zastavo in vodjo skupnosti. Slikanje je strogo prepovedano na delu, kjer prodajajo zelene priboljške. Prodajajo tudi super kolesa, ki pa niso prav nič poceni. Kolo s košaro stane približno 2000 eur in Christiania je baje postala pravi brand name za tovrstna kolesa, "običajno kolo" pa 700 eur. 

Ker je Švedska od Kopenhagna oddaljena le pol ure stran z vlakom in sem se lahko s svojo čudovito Interrail vozovnico preprosto usedla na vlak, sem šla pogledat tudi Malmo.

 Deževni Malmo

Naslednja destinacija je bila Poljska, natančneje Poznan, kjer sem obiskala Marto, ki sem jo prav tako spoznala poleti v Romuniji. Ta obisk je bil bolj v znamenju Mojitov, preizkušanja tradicionalne poljske hrane in ženskih pogovorov. Ja, poljske cene so bile po Kopenhagnu pravi balzam!

 Lepe hiške na glavnem trgu, Poznan

 Same dobrote na mizi..mmm!

Plan je bil, da bo moja naslednja destinacija Ljubljana, ampak mi je mogla karma malo povrniti svoja dobra dejanja, tako da sem mogla prenočiti v Waršavi, kjer sem zamudila vlak. Ne najbolj prijetna situacija, še posebej če je govoriš Poljsko.

 

 Moja ne najljubša postaja

Malo grenkega priokusa za konec potovanja, saj je potem moja pot domov namesto že tako dolgih 19 ur trajala 28 ur. Sem pa vsaj prebrala zelo zanimivo knjigo z naslovom Moralna žival avtorja Roberta Wrighta o evolucijski psihologiji, ki jo priporočam v branje!

O funkcionarjih in njihovi ljubezni do funkcij

Funkcionarji so zame ljudje, ki imajo raje kot delo svoje lepe nazive. Predsednik, vodja, nadzorni odbor, odgovorni, predstavnik itd. Žal sem jih imela nekaj priložnost spoznati in z njimi tudi delati. Žal še vedno ne razumem, kako ti ljudje razmišljajo. Povsem očitno je, da jim ni do dela. Še bolj očitno je, da so kandidirali za neko funkcijo samo zaradi svojega lepega naziva. Očitno je, da zelo radi v svoj CV dodajajo take in drugačne nazive.  Sprašujem se,  ali so sploh sposobni razmišljati dolgoročno, s tega vidika, da so izkušnje, ki jih pridobiš z delom, veliko bolj pomembne od uradnega naziva. Očitno ne.

Problem verjetno izvira iz različnih pričakovanj ljudi, ki prevzemajo funkcije. Prva vrsta  funkcionarjev so funkcionarji, ki jim gre samo za naziv. Drugi pa so tisti, ki si želijo delati, prispevati k razvoju podjetja/organizacije/projekta in se naučiti kaj novega. Seveda obstaja tudi tretja vrsta, ki je nekje vmes. Problem je verjetno tudi to, da so funkcionarji prve vrste tako zaslepljeni s svojimi nazivi, da dejansko ne prepoznajo tega, kar delajo – torej, da se ne zavedajo tega, da nič ne delajo ali pa se vsega popolnoma zavedajo in uživajo v manipuliranju z ljudmi.

Meni prevzem funkcije predstavlja veliko odgovornost in veliko dela. To, da prevzameš neko funkcijo in potem ne delaš, se mi zdi izjemno sebično dejanje, s katerim škodiš ne le sebi, ampak tudi drugim članom ekipe in razvoju projekta/podjetja/organizacije.  Stanje organizacije/podjetja/projekta je dejansko odsev tvojega dela in dela drugih. Žal se funkcionarji pogosto uspešno izmaknejo delu, ker svojih nalog ne opravijo, potem pa drugi za njimi krpajo luknje, ker jim za podjetje/organizacijo/projekt ni vseeno. Na zunaj torej večina ljudi ne more videti, kdo dejansko dela in kdo se »šlepa«. Skupna lastnost vseh tistih, ki so že v študentkih letih funkcionarji v slabem pomenu besede, pa je po mojem to, da točno taki ljudje potem pristanejo v slovenski politiki. Saj ne rečem, da se ljudje ne morejo spremeniti, ampak s svojim delovanjem kažejo določene vrednote, ki žal ne nakazujejo na to..

Kaj vse nastane na vlaku od Ljubljane do Bruslja: moje poletno delo 2004 - 2011

Če se voziš z vlakom iz Ljubljane do Bruslja in vse skupaj traja 18 ur, potem nastane tudi kaj bedastega. Med potjo sem razmišljala o mojih dogodivščinah s poletnimi deli in ugotovila, da je vse skupaj kar zanimivo, še posebej poletje na Reggae festivalu. Torej, poletje je poleg tega, da gre pol Slovenije na morje na Hrvaško tudi čas, ko lahko dijaki in študentje zaslužijo nekaj kar denarja v relativno kratkem času. Vsako poletje običajno en mesec nekje delam, vse odkar sem začela hoditi v srednjo šolo in se dejansko vpisala na študentski servis.

Moje prvo poletno delo mi je priskrbela mami - v 1. letniku gimnazije sem šla med počitnicami v tiskarno Dela, kjer sem prelagala časopise iz tekočega traku na mizo. Za 700 SIT (približno 2,8 eur). No, popolnoma vseeno mi je bilo, kaj delam in koliko je plačano, samo, da je nekaj bilo, saj sem prvič v življenju zaslužila svoj denar.

Naslednje leto mi je na pomoč ponovno priskočila mami, ki mi je tokrat prijazno priskrbela delo v naročniškem oddelku Dela. Administrativno delo me je precej dolgočasilo, ampak v pisarni sem lahko vsaj sedela. Sem pa po treh dneh počela isto, kar počnejo zaposlene tam že 20 let - tako sem že pri 15ih ugotovila, da rutinsko delo v pisarni ni zame. Sem bila pa vesela, da sem napredovala iz "fizičkega radnika" v pisarno.

V tretjem letniku gimnazije sem na študentskem servisu naletela na zanimiv oglas - delo v kuhinji na prostem. Ker mi je bila ideja, da bi lahko delala in hkrati uživala na svežem zraku precej všeč, sem poklicala in se zmenila, da me naslednji dan zapeljejo do Ljubljane. Stopila sem v avto in notri sta sedeli 2 ženski srednjih let, obe sta kadili travo. Gledam - wtf je to?! in potem sta mi razložili, da gre v bistvu za delo v Italiji na Reggae glasbenem festivalu. Kljub izjemno sumljivi situaciji sem se odločila, da hočem delo, ker je bil takratnih 1000 sit/uro  (4,17 eur) dober deal, poleg tega pa so mi obljubili, da lahko vsak dan delam, kolikor ur hočem. Kljub nasprotovanju mojih domačih sem se julija za 2 tedna odpravila v Italijo. Itak nisem točno povedala kam grem, ker bi bila sicer še večja panika.

Delala sem v vegetarijanski kuhinji, od tega da sem lupila krompir, pomivala posodo, pripravljala sadne sokove, rezala sadje in zelenjavo.. med tem pa sem nisem mogla odločiti, katera od mojih šefic je bolj usekana – Špela, ki je cel čas govorila o rastafarijanstvu  ali Tanja, mlada mamica treh otrok, pred katerimi je cel čas kadila travo. Zanimiv je bil tudi njihov način priprave za delo na festivalu. Namesto, da bi naredili ekonomsko bilanco, koliko denarja morajo vsak dan dobiti, če imajo zaposlenih 10 študentov, ki tam delajo in kakšna mora biti cena določenih jedi, so se raje pogovarjali o tem, kako bi poimenovali smoothije. Potem sem pa mogla na tablo napisat "zoin on the rock" ali nekaj podobnega, ker se sliši ful rasta.

Cene obrokov so bile smešno nizke (4 eur za glavno jed - verjetno smo bili najcenejša menza na festivalu, gostje pa so se seveda samo nasmihali) in ko sem predlagala, da bi cene malo povišali, me je Špela samo grdo pogledala in mi rekla, da to ni moje delo."

 In konec? Špela in Tanja sta se na smrt skregali, Zoin on the rock je bila edina kuhinja na festivalu, ki je naredila minus, jaz pa sem na denar čakala še 3 mesece. Konec dober, vse dobro. Ker bi 16 ur dela na dan na festivalu in 700 eur v žepu ni bilo dovolj, sem se ob prihodu domov ponovno preselila v pisarne Dela, tokrat na oddelek reklamacij. Koliko jeznih naročnikov Dela me je vsako jutro klicalo in se drlo na mene, zakaj niso dobili časopisa oziroma zakaj ga je poštar odložil na stopnicah, če imajo doma tako lep nabiralnik. Zabavno.

V četrtek letniku gimnazije sem poleti pekla pice v Cutty sharku. Res ne vem, zakaj sem si izbrala to vrsto dela, zdaj ko gledam nazaj. No, plača je bila dobra, sodelavci sicer kot običajno niso bili ne vem kakšni intelektualci, ampak ni bilo slabo - reference picopeka pa vseeno raje ne omenjam v CVju, haha.

V prvem letniku faksa sem šla delat oglasno trženje za Inyourpocket, turistične vodiče. Verjetno samo zato, ker se je beseda »oglasno« slišala fino. Po napornem klicanju potencialnih restavracij, ki bi oglaševale v našem turističnem vodiču sem se odločila, da se telefonskega marketinga ne grem nikoli več.

V drugem letniku poleti, torej lani, sem bila malo lena. Na študentu za tiste 3 tedne, kolikor sem bila doma, nisem našla nič pametnega. No, v bistvu sem se že zmenila za delo v lokalu, ko je iz neba poletela možnost, da grem skoraj zastonj v Turčijo na kulturno mladinsko izmenjavo. Odločitev je bila izjemno lahka, ker se mi je delo v lokalu res upiralo. Poleg tega pa je bilo to sigurno najboljše poletje v mojem življenju, ker sem 3 mesece praktično cel čas potovala.

Letos poletnega dela nisem dobila preko študentskega servisa, ampak preko poznanstev v okviru študentskih društev. Delala sem na recepciji hostla DIC, ki je med letom sicer dijaški dom. To delo mi je bilo pisano na kožo in končno sem poleti počela nekaj, v čemer sem sorazmerno uživala, ni bilo popolnoma brez smisla v okviru pridobivanja novih znanj, hkrati pa od mene ni zahtevalo prevelikih intelektualnih naporov. Pa še super šefa sem imela! Me prav zanima, kaj me čaka naslednje leto..

Prostovoljec – junak ali bedak? Vse je odvisno od časovne perspektive.

Prostovoljno delo je zame delo, za katerega nisi plačan. Mislim, da se prostovoljstvo preveč povezuje s področji dela, kot je pomoč ubogim otrokom v Afriki in take stvari iz 90ih let, ki so še vedno ostale v glavah ljudi. No, če gledamo na prostovoljstvo širše, torej na to, da je to neplačan delavec, bi lahko rekli, da so tudi gradbinci v Sloveniji prostovoljci. Malo črnega humorja, neprimerno.

V glavnem, da najprej odgovorim na vprašanje – seveda v mojem pogledu prostovoljec ni bedak. Ne bom rekla, da je »junak«, to je samo beseda, ki se dobro rima na bedak. V katerem primeru bi bil prostovoljec bedak? Recimo, da bi šel delat v en lokal v Ljubljani in bi rekel, da noče biti plačan, ker je prostovoljec. Verjetno se to še nikoli ni zgodilo. Verjetno zato, ker dejansko od tega, da delaš v lokalu nimaš ničesar, razen denarja. Ne pridobivaš novih znanj, ne razvijaš se kot oseba. Prostovoljstvo danes ni več to, kar je bilo pred 20imi leti. Pomoč drugim brez osebnih koristi. Mislim, da je danes zelo malo prostovoljcev zaradi prostovoljstva samega. Popolnoma logično je, da se v vsakem prostovoljcu skriva neka motivacija – nove izkušnje, znanja, spoznavanje novih ljudi, sprejemanje novih izzivov, preganjane dolgčasa, iskanje samega sebe..

Od začetka študija sem opravila veliko več prostovoljnega kot plačanega dela. Plačano delo mi je dalo denar za moja potovanja, prostovoljno delo pa priložnosti za potovanja. Vse se povezuje. V bistvu si sploh ne morem predstavljati, da nebi prostovoljno delala. Res je, da je to, da sodeluješ v nekih študentskih organizacij, malo drugačna oblika prostovoljstva, ampak kljub temu dejansko lahko veliko delaš in »ničesar« ne dobiš. Ta ničesar je mišljen v denarnem smislu, ker s tem seveda  dobiš toliko novih izkušenj, spoznaš, s kakšnimi ljudmi rad delaš, z vsako novo izkušnjo imaš bolj jasno predstavo o tem, kaj bi in česa nebi počel v življenju. No, vsaj pri meni je tako. Res je, da lahko najdeš tudi plačano delo, ki ti omogoča razvoj in vse, kar ti ponuja prostovoljno delo. Žal ga jaz še nisem odkrila.

In kaj sem mislila s časovno perspektivno? V srednji šoli nikoli nebi šla delati prostovoljno, ker v tem nisem videla nobenega smisla. Moja časovna perspektiva je bila omejena na en teden, od petka do petka. Kam gremo pa danes ven? Moja trenutna časovna perspektiva je malo drugačna. Ne znam jo točno opredeliti, ampak tudi kadar mi kakšna stvar res dopizdi, si vedno rečem, da moram gledati dolgoročno. Verjamem, da se ti vse enkrat povrne. 

Nisem eden tistih ljudi, ki že v srednji šoli vejo, da bodo zdravniki. Še zdaj ne vem, kaj točno hočem. Vem pa, na kakšen način hočem (npr. delo, ki mi bo omogočalo stalen osebni in intelektualni razvoj). In hkrati vem, da vse stvari, ki jih počnem, nekako vodijo do tega, čeprav še ne vem, kaj je »to«. Pa upam, da se ne sliši, kot da vse kar delam, delam zaradi nekega cilja v prihodnosti. Ne – to delam, ker v tem uživam.