Najprej moram povedati, da so bila moja pričakovanja glede včerajšnjega dogodka precej visoka. Na TEDxMaribor sem pričakovala izjemne, navdihujoče, dobro pripravljene govorce z zanimivimi zgodbami, kakovosten catering, dosledno sledenje časovnici in profesionalno moderiranje. Predvsem pa sem pričakovala, da bo dogodek glede na to, da je organiziran s strani profesionalne agencije za dogodke Adrema, še presegel moja pričakovanja in me navdušil z organizacijskega vidika. Zakaj so bila moja pričakovanja glede TEDxMaribor le delno izpolnjena?
Prvi razlog je sigurno to, da je bilo drugače. Moj okvir TEDx dogodkov glede tega, kako bi moralo vse skupaj potekati, je postal zelo ozek. Prav zato me vse, kar sega izven tega okvira, do neke mere moti. Navajena sem dogodka ala TEDxLjubljana in verjetno je neupravičeno pričakovati, da bodo na isti način zgledali tudi vsi ostali TEDx dogodki. Lani me je to zmotilo že na TEDxu, ki ga je organiziral Zavod Ypsilon. Podobno se je zgodilo tudi v Mariboru – ob nastopu prvih treh govorcev in uvodnega nagovora Kamenka se sama pri sebi cel čas komentirala vse »napake«, ki se dogajajo na odru.
Zakaj se govorci publiki zahvaljujejo na odru za priložnost, da so tukaj? Zakaj ima moderator tako dolge vložke med samimi govori? Zakaj govorci na odru nimajo računalnika s timerjem, da bi cel čas vedeli, koliko časa imajo še na voljo? Zakaj ne sledimo programu in je kup govorcev dan pred dogodkom zbolelo? Zakaj se govorcem po nastopih postavljajo vprašanja? Zakaj prihaja do tehničnih težav? Zakaj govorci neprestano gledajo na desno, kjer je računalnik z njihovim pptjem? Zakaj se govorci obračajo nazaj in gledajo na ppt? Zakaj se govorci gibljejo po celotnem prostoru in njihovo gibanje sploh ni omejeno? Zakaj imajo govorci težave z mikrofoni in klikerjem? Zakaj zgodbe govorcev niso popolnoma jasne? Zakaj nekatere zgodbe govorcev nimajo jasnega sporočila? Zakaj nekateri govorijo mnogo več kot le 18 minut? Zakaj pptji govorcev niso usklajeni z eno barvo? Zakaj imajo pptji preveč teksta? Zakaj imajo nekateri preveč slajdov? Zakaj je na odru preveč stvari? Zakaj nekateri zamujajo na dogodek in jih na koncu sploh ni bilo? Zakaj je Kamenko tako poudarjal rogljiče pred prvim odmorom, če jih je potem zmanjkalo, preden so vsi prišli do njih? Zakaj je tako opeval kosilo, če so nekateri potem ostali lačni? Zakaj je ob vsakem odmoru zmanjkalo kave, preden sem prišla do nje?
Verjetno se sedaj res sliši, kot da me je motilo ogromno stvari in da na dogodku nisem uživala. Nasprotno, na dogodku sem se še vedno imela zelo dobro, saj sem po prvem odmoru sprejela, da dogodek ne bo izgledal tako, kot sem si predstavljala in da s tem ni nič narobe. Še vedno pa me je cel dogodek motil logotip na nametagih udeležencev; cobranding (soznamčenje po slovensko?) TEDxMaribora z Adremo je bil že pred samim dogodkom zelo očiten, potem pa se je logotip pojavil še na nametagih vseh udeležencev, kar se mi je zdelo »over the line«. Večina udeležencev na to verjetno ni bila tako pozorna, ker vsi ne poznajo pravil licence, ki jih postavlja TED, kadar organiziraš TEDx dogodek, mene pa je res začelo motiti.
Eno najbolj očitnih pravil je predvsem to, da je soznamčenje TEDx dogodkov z ostalimi podjetji, agencijami, neprofitnimi organizacijami ipd prepovedano. Že v osnovi je nekoliko problematično, da dogodek organizira nekdo, ki ima v lasti agencijo za organizacijo dogodkov – potem pa se ime organizatorja pojavi na spletni strani, v emailih, na kuverti z računom… Ravno ta »no name« politika dogodkov TEDxLjubljana, za katerimi dejansko ne stoji nobeno podjetje ali organizacija, temveč dogodke res organizira skupina posameznikov, ki s(m)o navdušeni na konceptom TEDa, mi je pri dogodkih v Ljubljani najbolj všeč.
Poleg soznamčenja licenca TED določa tudi številna druga pravila in določbe – nekatera manj, druga bolj pomembna. Če sama prav razumem, pa je bistveno pri takem dogodku to, da se govorce vnaprej pripravi. Nihče ne zmore dobrega TEDx govora, če z govorom prvič nastopi na samem dogodku, saj vsak potrebuje določene povratne informacije, ki njegov govor naredijo boljši.
Kot primer lahko navedem enega od govorcev, ki nas je včeraj navdušil: Mitja Okorn je na odru govoril kar 40 minut. Sam je rekel, da najraje govori 3 ure. Sama nisem imela nič proti podaljšanemu govoru, ker je bil resnično zanimiv, zabaven in navdihujoč – bistveno pa je to, da bi on s predpripravo na govor vse stvari, ki jih je povedal v 40ih minutah brez problemov lahko skrčil na 18 minut in še vedno ohranil enako sporočilo. Poleg tega bi bil to za njega še večji izziv, ker je dejansko lažje predavati 1 uro, še posebej če govoriš o temi, ki ti je res blizu: izziv TEDa za govorce pa je prav v tem, da morajo svojo idejo predstaviti v zelo kratkem času in da zato res povejo samo najbolj relevantne stvari.
Pri dogodku mi je bilo seveda nekaj stvari tudi zelo všeč, da ne bom podajala samo negativne kritike. Kamenko se je seveda izkazal v vlogi moderatorja z zabavnimi komentarji – ko je stvar prevzela Alenka, je bila razlika več kot očitna (ni bilo slabo, ampak spet – drugače). Všeč so mi bili številni odmori na dogodku, med katerimi sem po navadi najprej tekla na wc, potem pa klepetala z ostalimi udeleženci dogodka; vesela sem bila, da se je dogodka udeležilo toliko ŠSPRSSjevk, poleg tega je bil tam tudi ŠS DMS in del ekipe TEDxLjubljana.
Všeč mi je bila raznolikost tem, ki so se v enem dnevu pojavile na odru – priznam, da že od srednje šole naprej nisem niti slišala besede elektron, na odru pa so se poleg fizike pojavile tudi psihologija, arhitektura, medicina, kultura, šport, mediji, komedija, spiritualnost, spolnost, depresija, glasba, smrt, zaporniki, umetnost, univerza.
Všeč so mi bili emaili pred dogodkom, ki sem jih brala z užitkom.
Všeč so mi bili emaili pred dogodkom, ki sem jih brala z užitkom.
Všeč mi je bila glasba – ko harmonika postane več kot samo harmonika in ko nekdo na odru pokaže resnično ljubezen do pedalnega klavirja.
Všeč so mi bili izbrani govorci – kar nekaj od njih mi bo v spominu ostalo dlje časa. Prvi del dogodka, imenovan »out of the box« nam je postregel z idejami o drugačni univerzi. Po besedah Daniela Rebolja nas maja v Mariboru čaka prva Out of the box konferenca (očitno bo treba spet v MB), njihova vizija pa je postaviti prvo Out of the box univerzo. Koršak pa je predstavil idejo o univerzi prihodnosti, imenovani RAZUM, ki naj bi povezala znanost in umetnost. Uroš Lobnik nam je predstavil arhitekturne načrte mesta Maribor in ideje, za katere upajo, da se bodo implementirale v času EPK. Samo Kralj je prvi del zaključil z govorom, v katerem se je spraševal, ali lahko ustvarimo genija. Video o drugačnih srednjih šolah je sicer nekje vmes prekinila tehnična težava, še vedno pa me je navdušila ideja o šoli, kjer se vse učiš s pomočjo izkustva (they learn best by doing things for real).
Najbolj so me navdušili predvsem Mitja Okorn, Matej Tušak in Dalibor Miklavčič. Dalibor je edini, pri katerem sem res lahko čutila, da je zaljubljen v svojo idejo o pedalnem klavirju in da bi zanjo naredil vse, edini, ki je pokazal resnično strast do tega, kar počne. Matej Tušak me je navdušil zaradi vsebine njegovega govora, še posebej del o tem, kako so lastnosti, ki jih razvijejo vrhunski športniki, cenjene v vsakdanjem življenju (nižja čustvena labilnost, družabnost, samozavest, postavljanje ciljev, delovne navade, osredotočenost na delo, soočanje s porazi, odpornost na bolečino, mentalna priprava, uživanje, stres). Mitja Okorn je navdušil celotno dvorano – s svojo energijo, pozitivnim mišljenjem, iskrenostjo, vztrajnostjo, osebno zgodbo, humorjem, sproščenostjo. Najbolj sem si zapomnila to, da je bil najlepši trenutek njegovega življenja trenutek, ko je ugotovil, kaj resnično želi početi v svojem življenju. Mislim, da bi ga vsi z veseljem poslušali še nadaljnje 3 ure, organizatorji pa so ga po 40ih minutah le stežka spravili z odra.
Če potegnem črto, mi seveda ni žal 18 eur in 16ih ur mojega časa, da sem šla v Maribor. Zanimiva izkušnja, veliko novih tem in izrečenih besed, o katerih še danes razmišljam. Dogodek je bil zame sicer predlog, saj sem med zadnjim delom še komaj sedela na stolu – na koncu pa vseeno zapomnljiv in udeležbe vreden dogodek, vendar ne v smislu TEDx, temveč v smislu nekega dogodka x.
