1/30/2017

Bizarosvet uporništva: kako se kaznuje kritično in kreativno mišljenje v osnovnih in srednjih šolah

V osnovni šoli sem bila bolj ali manj piflarka. Pač, odlična, čeprav vseeno malo problematična v smislu vedenja. Nisem imela vsega 5, največ problemov pa sem imela zaradi predmetov, ocenjevanih z MU, U, ZU. V srednji šoli sem bila za gimnazijo Vič čudovito povprečna prav dobra, z nekaj "vedenjskimi težavami".

Ko gledam za nazaj, sem ponosna na svoja dejanja, zaradi katerih so starši nekajkrat prišli v šolo. Takrat tega nisem razumela, razumela pa me ni niti okolica - starši so hodili v šolo, učiteljem sem se morala večkrat opravičiti. Z vsem, kar sem počela, sem zagovarjala svoje vrednote, izražala mnenje, se borila za svoj prav.

Ne bom se poročila 

V četrtem razredu OŠ smo imeli kolesarski tabor v Cerknici. En večer so si učitelji športne vzgoje zamislili poroke, izbirali so sošolci. Izbral me je sošolec, ki mi res ni bil všeč. Imeli smo dve izbiri: ali se poljubiš ali pa spiješ zvarek. Takoj, ko sva bila na vrsti za poroko, sem spila zvarek (mislim da olje, kis, sol ipd.). Nato pa je on vseeno rekel, da se hoče poljubiti. Kakšen nateg, sem si mislila. Pa res ni mi bil všeč. In potem sem pobegnila iz tistega lesenega jurčka nekam v gozd, nekaj sošolcev pa za mano. Cel žur.

Vislice pri tehniki

Pouk tehnike v osnovni šoli. Kot oseba, ki ji natačnost, preciznost in rutina ne leži, mi je šlo kotiranje seveda na bruhanje, prav tako pa nisem videla nobenega smisla v tem. V 7. razredu smo dobili priložnost, da nekaj izdelamo iz lesa. Večina sošolcev je naredila stojala za CD-je. Jaz sem izrezala dve človeški figurici in vislice. Prva oseba je bil takrat aktualni George Bush, druga pa učiteljica zgodovine. Odziv: panika. Urša je nasilna in se čudno izraža. Mami, oči, hitro v šolo. Ker sem pri tehniki dobila MU in nisem hotela "popraviti" svojega groznega izdelka, sem se mogla učitelju opravičiti. Namreč, če si imel nekaj zaključeno MU, nisi mogel biti odličen. Mislim, da mi je s težkim srcem dal U, za kazen pa sem mogla dodatno kotirati.

Ženska s kosmatimi nogami

Pouk likovne je bil na OŠ Valentina Vodnika res nekaj posebnega. Učenci so risali v stilu, ki je ustrezal učiteljici, med poslušanjem ene in iste skladbe (Vivaldi, 4 letni časi), ZU so dobivale samo učenke, ki so kasneje pristale na ALUO. Enkrat proti koncu OŠ smo delali kipe iz gline. Naredila sem žensko, ki leži na brisači. Da bi stvar dobila pomen oziroma družbeno sporočilo, sem dodala debele kocine, ki sem jih nalepila na noge. Odziv: groza, norčevanje iz umetnosti, nespoštovanje učiteljice, sedi, MU.

Saj bo imela itak 5

Pri pouku zgodovine sta bila v 6. razredu vprašana dva sošolca, ki sta bila po šolskem uspehu pri najmanj in najbolj uspešnem v razredu. Njuno znanje se na presenečenje profesorice ni preveč razlikovalo, oba sta znala nekje za 3. Profesorica je nato dodelila ocene: "problematični" sošolec je bil 3, "piflarka" sošolka je dobila 5. Debelo sem pogledala in se začela pregovarjati s profesorico. Ne spomnim se točno, kaj mi je rekla, večina razreda je že odšla ven. Spomnim pa se, da mi je rekla: "Itak bo imela "piflarka" na koncu oceno 5". V šoku sem rekla, da se mi to ne zdi fer in še jaz zapustila učilnico.


Ojoj, neurejen zvezek

V srednji šoli smo imeli res neverjetno slab pouk angleščine in profesorico, nad katero se je pritožilo več generacij učencev, vendar je ob prihodu komisije profesorica izvedla dobro uro pouka in vse je bilo enako še naprej. Enkrat je začela težiti glede mojega zvezka, ki je bil precej porisan (od dolgčasa), platnice so razpadale ipd. Skratka, nepomembno, še posebej za znanje angleščine. Skregali sva se, moj oči je prišel v šolo, bila sva pri ravnateljici, ki je rekla, da sicer ve, da je profesorica problematična, ampak, da zahteva opravičilo, sicer lahko dobim ukor. Mislim, da sem se opravičila.

To je le nekaj zgodb, ki vse nosijo isto sporočilo: če ne boš priden in poslušen, boš dobil po prstih. Spoštuj avtoriteto, sicer se ti bo slabo godilo. Tudi moj oči je bil izjemno problematičen mulc in njegove zgodbe so me kot otroka vedno zabavale. Enkrat se je odločil, da bo imel vse predmete v OŠ zaključene z zadostno, dve, iz fore. Težavo je imel pri gospodinjstvu, kjer se je učiteljica odločala med 3 in 4. Ko je rekel, da bi imel rad zaključeno 2, je seveda čisto znorela. Na faksu se je zresnil in imel predvsem 10ke.

Dragim profesorjem, učiteljem, izobraževalcem

Na srečo sem v otroštvu prebrala celo knjižnico, med mojimi najljubšimi knjigami pa so bile Mala pošast Mici, Ronja, razbojniška hči, Harry Potter. Vsem je skupno to, da so junaki malce nagajivi, ampak s tem nikoli ne mislijo slabega, zadaj se skriva dobro srce. Dobre knjige sem brala, knjige so kalile mojo domišljijo, predvsem pa so oblikovale tudi moje vrednote: kdo je zate junak? Kaj je uspeh? Kaj je prav, kaj je narobe?


Dragi šolski sistem, verjamem, da se je v teh letih marsikaj spremenilo, 20 let je minilo, odkar sem prvič prestopila vrata OŠ, pred 10 leti sem zaključila gimnacijo. Mislim, da lahko, če malo posplošim, povem to: osebe, ki so se v šoli za kaj borile, ki so izražale mnenja, ki so se postavile zase - tem ljudem gre tudi v odraslem življenju precej dobro. In če kdo naredi politika na vislicah ali žensko s kosmatimi nogami, ga morda lahko karierno usmerite v debatne krožke, družboslovje, politologijo, sociologijo, filozofijo. Ocena MU nosi sama napačna sporočila.

1/29/2017

Perks of travelling the world

(Almost) everyone loves travelling, at least people I know. Exploring new places, eating new food, meeting new people, discovering new cultures, trying out new things. Exciting. Most of us really enjoy the escapism of travelling, go somewhere, forget about our current problems, relax, deal with stress, recharge, sleep, reflect, set some goals, get some ideas, deepen your connections with other people around you.

I often went somewhere, because I saw a preety picture and I said: OMG!! I'm so going there. But then it wasn't about the picture. Now I remember the experiences, people, nature and most of all, I remember the feeling that one place gave me.

I experienced quite some crazy things so far, mostly with Jošt. We were crawling in mines in Bolivia at 4300 m, hardly breating. We road the bike on the most dangerous road on the world, from snovy mountains at 4000 m to th jungle at 700 m. We spent countless hours on shitty indonesian busses, changing tyres, pushing the bus, sitting with chickens etc. We saw orangutans on Sumatra and slept in the jungle on the floor. We discovered a paradise near Sumatra at Tailana island and I cried when we left. We dropped on a wedding on Lombok, Indonesia. We swam with 10 meter long whale shark on Philippines. We were riding a motorbike in Philippines (3 people on one bike), driving 100 kph without helmets. We were scared of dying on the boat ride from Flores to Lombok - the ocean was super rough at night. In Indonesia, we saw mantas while snorkeling and in Malaysia, we saw small sharks and turtles. In Sri lanka, we saw a python crossing a road just in front of our eyes. We tried chewing coca in Peru. I also lived with vietnamese family in Hanoi, saw icebergs in Iceland, talked about sex with girls in Azerbaijan etc. And of course, we met a bunch of really interesting people on the way, ate the best food in our life, connected on a whole other level, talked for 20 hours in a raw and I could go on. It's been 11 years since I first went outside Europe (Cuba, 2006) and my travel list is still very long.

But ... travelling was not about all those experiences.

I see travelling as a school of life. It made me more aware of our planet, nature, beauty and power of earth. We're so small, when we see ourselves and the ocean, mountains, amazon forest. Travelling makes me feel alive and at the same time ashame, since I come from a place where I have everything.

Travelling makes me feel. Travelling makes me feel like a global resident. Travelling makes me appreciate things I already have in my life, since I have so much more than most of the people.
Travelling makes me rethink capitalism. People in southeast Asia are mostly much happier than people in Slovenia or Europe. They work much less and spend more time with their friends, family. Some of them don't know the word stress. I'd say that is preety healthy attitude towards life.

So, the last time I was flying home from Asia, I was wondering: how can I create life, that brings out the best from both western and eastern culture? Can I even live in western world and apply eastern principles? Can I live in eastern world and apply western principles?

In the light of recent events (Trump, Brexit, fear of muslim etc), most importantly, travelling makes me understand other cultures. I have muslim friends. Some of the most friendly people I've met in my life were muslim. They seem way more openminded than most christians I know. Maybe it's not easy to have this kind of attitude, if you haven't met them. So go, if you can. Go, travel. Don't go to Europe, don't go to US or Australia. Go to countries with a truly different culture, different religion. And observe, how much will you change your world views, your empathy, your love towards all people that live on earth.

I'm sure some of you might be thinking - right, Urša, I don't know where you got the money, but it's not so cheap to go to Asia. My answer would be: it's all about priorities. My priority is travelling. I spend everything I have for it (ok, and education). I have a smartphone for 70 eur and it works. My laptop is not Apple and it's great. I don't buy clothes that often. If you own iphone6 and an Apple computer, that probably cost you 2000 eur. The cheapest trip we ever had cost us 1000 eur all together for one month - Sumatra and Bali, Indonesia, including plane ticket. You can travel cheap if you want to.

I can't wait to go on a bus, train, plane again. Currently I really need to escape and travelling can give me exactly what I need - change of environment, recharge, stressless lifestlye, books, conversations, sports, time to think, sleep a lot, eat good food and have fun. So, where are you going next?