1/02/2014

Mene je strah.

Strah česa? Prihodnosti. Zadnjih 24 let ustaljenega življenja vrtec - osnovna - srednja - faks se bliža koncu. Še trije tedni predavanj in izpitov na magisteriju. Potem pa ... ? Občutek, da je moje življenje popolnoma nenačrtovano od februarja 2014 dalje, je res scarry. Rada planiram. Občutek varnosti in smisla. Jaz rabim načrt, damnit! A mi lahko kdo naredi načrt??? Ok, bom naredila plan med prazniki, ko bom imela nekaj časa. Ja ja... ok ... bom. Naredim to do list 23. decembra.

[mine 10 najbolj lenih dni v mojem življenju]

Kje smo že bili? Aja, to, da me je strah. Zadnjič sem sanjala, da prodajam zelenjavo na tržnici. Da sem pač branjevka. Sej ne da je s tem kej narobe. Sam ni ravno po mojih načrtih. Pa mislim, da mi to sploh ne bi šlo. Ne morem lagati, da je domače, če pač ni. "Gejte gospod, tale paradižnik sem kupila v Lidlu, zdej ga pa na ljubljanski tržnici prodajam."

V zadnjih dveh mesecih so me ljudje okrog mene popolnoma napsihirali. Diplomirali smo v najslabšem času ever. Skoraj noben ne dobi službe. To se mi je zdel še nekaj časa nazaj nek lari-fari, s katerim strašijo mediji. Gre pač za ljudi, ki so med študijem 4 leta hodili na kave in gledali serije, sem si mislila. Mhm. Kolegica je poslala že 180 prošenj, pa nič. Ko bi lahko vsaj rekla, da je nesposobna. Itak, da ni. Rešitev? Ena je pobegnila na Finsko za pol leta, druga naslednji teden začne s prostovoljnim delom, seveda z upanjem, da jo bodo pa morda v boljših časih, če bo pridna, zaposlili. Obe sta se znašli. Ampak oboje je bolj kratkoročna rešitev.

Zadnja 4 leta sem bila glede prihodnosti in službe precej mirna. "Sej nabiram izkušnje, samo še ugotovit morem, kaj za vraga hočem sploh počet v lajfu ...". Moj največji problem je bil torej to, da ne vem, kaj hočem.
Trenutno je moj največji problem poleg tega, da še vedno ne vem, kaj hočem to, da sem razpeta med dva popolnoma različna svetova. Prvi svet je svet, v katerem Urša rešuje svet in živi svojo sanjsko službo (ki sicer še ni čisto opredeljena, hmhm), skratka sledi mentaliteti "make your passion your profession" in podobne fore. Stvari, ki sem jih poslušala zadnja 4 leta in v katere verjamem. Idealist, pač. Drugi svet pa je svet, v katerem Urša začne iskati službo in na koncu prodaja zelenjavo na tržnici. V katerem so mlade diplomantke, še posebej z diplomo z družboslovnega področja, najbolj nezaposljiva skupina ever. In v katerem moraš na koncu meseca plačati položnice in kupovati hrano. Realist?

Potem pa sem postala jezna. Pa zakaj za vraga sem v zadnjih 4 letih delala 1001 stvar, prostovoljno? Se pravi bi bilo isto, če bi 4 leta delala v lokalu - v tem primeru bi imela v bistvu precej več denarja. A sem jaz neumna ali kaj? Očitno res.

Vdih. Izdih. Urša dela plan. In si ogleduje spletno stran Nove Zelandije za imigrante. Mogoče bi šla pa pobirat kivi ... vsaj plan bi mela in občutek varnosti!Ali pa če grem spet na Aiesec prakso?! Ja, super, pa bom imela pol leta spet urejenega. Presenečena ugotovim, da moje uporabniško ime še dela in iščem zanimiva dela. Spet me mikajo samo prostovoljni programi, plačanih sploh ne gledam. Urša, kaj delaš?! Ne moreš si privoščiti še ene prostovoljske avanture!

Mine še nekaj dni histerije, ki se dogaja v moji glavi. Vmes že šestnajstič preberem knjigo Harry Potter. Tokrat Feniksov red in Jetnik iz Azkabana. Za cel dan se umaknem in živim v svetu Bradavičarke.

Včeraj sem končno posodobila svoj CV. Med urejanjem dobim čuden občutek mirnosti. Histerija se umiri. Ugotovim, da imam preveč stvari in da določene stvari ne morejo več notri. Zdi se mi, da je 5 strani CVja malo preveč. Hm. Bom jutri skrajšala. In pomislim. Še dobro, da imam problem s krajšanjem CVja. Kaj šele, če bi bil celoten kos "delovne izkušnje" prazen? Trlalalalala. Preblisk veselja. Nič ne bi spremenila za nazaj. Prostovoljno delo je zakon. Me vsaj ne bo sram, ko bom okrog začela pošiljati svoj CV. "Kam naj ga pa pošljem, če ne vem kaj hočem???", se oglasi moj notranji glas. Dovolj problemov za ene praznike. Vse je kul. Vse bo kul. Idealist je nazaj.





2 komentarja:

  1. Urša, delal sem s tabo in če je kakšna oseba za katero lahko rečem, da me ni strah, da ne bi dobila službe, ki si jo želi, si to ti. Lahko bi ti naštel kup tvojih prednosti pred ostalimi, ki nimajo službe, pa mislim, da ni potrebno, ker jih že sama zelo dobro poznaš. Relax, breathe and go one step at a time. In še nasvet - ne pusti, da te panika ali družba prisili v to, da sprejmeš nek kompromis - delaj to kar imaš rada! Things always work out in the end!

    OdgovoriIzbriši
  2. Urša, se popolnoma strinjam s tem kar je napisal Borut. Tudi sam sem se znašel na zavodu in me je začela grabit panika kaj sedaj, kam, kako? Ampak jaz verjamem da vse se zgodi z razlogom in tudi ni hudič da bo prišel trenutek, ko boš rekla to je to in boš našla nekaj kar boš delala še naprej z užitkom (a tokrat tudi s plačo;))

    OdgovoriIzbriši