Cigan v smislu tega, da moram neprestano nekam stran, da mi je doma bedno in da sem najbolj vesela, kadar izvem, da grem v tujino. Panda sicer pravi, da so ciganski tudi moji čevlji, septembra pa je od sonca ciganska moja koža. Ampak ostanimo raje pri tem, kaj vse je po mojem mnenju vplivalo na to, da sem postala tak cigan. Začelo se je že v vrtcu. Ker imam super starše, ki so želeli svojemu otroku nuditi vse, sam že v vrtcu hodila na vse možne tabore (pohodniški, plavalski, smučarski). Potem so me v osnovni šoli vpisali v športni razred, kar je bila verjetno najboljša poteza mojih staršev. In kaj pomeni športni razred? Ena ura športne vzgoje več na teden, poleg tega pa vsako leto smučarski tabor, imeli smo celo nek adrenalinski športni tabor v Bovcu, tabor teka na smučeh, kolesarski tabor, plavalni tabor. Poleg tega smo imeli priložnost, da smo preizkusili najrazličnejše adrenalinske in manj običajne športe, od kanjoninga, plezanja, bordanja, streljanja, paintballa, baseballa, ameriškega nogometa, športne gimnastike. V glavnem, 2x letno smo za 5 dni nekam šli, in vsi ostali razredi osnovne šole Valentina Vodnika so nam bili izjemno nevoščljivi. Športni razred je pozitivno vplival tudi na nekatere druge stvari, ne samo na »ciganskost« – naš razred je bil precej tekmovalen, kar se je poznalo tudi na šolskem uspehu, ki je bil precej bolšji od vseh ostalih razredov, ker je bila dejansko večina sošolcev odličnih. Naslednji dejavnik so poletne počitnice, za kar spet lahko rečem hvala mami in oči. Jaz nikoli nisem bila doma za poletne počitnice, niti en teden. Dva meseca sem imela popolnoma organizirana in nikjer nisem bila več kot en teden (pa smo šli na Pokljuko, pa v Bohnij, na morje s sošolko pa v kolonijo, na angleški tabor v Dolenjskih toplicah, obisk obeh babic itd). No, pa je prišla gimnazija, kjer so me že na informativcih prepričali z eksotičnimi ekskurzijami – gimnazija Vič. Itak sem imela veliko preveč točk tudi za Bežigrad, ki je baje najboljši, ampak sem res vesela, da nisem bila tam – njihova filozofija »kdor ima več 5k je pametnejši« je v popolnem neskladju z mojo.. No, potem sem po nekem naključju dobila Zoisovo štipendijo, ki mi je v naslednjih letih in še danes omogoča, da še naprej ostajam cigan. V prvem letniku sem šla z gimnazijo (ja, v šoli so nam to organizirali, kul ane?) na Sicilijo, v drugem letniku na Kubo in na Balkan, v tretjem letniku v Argentino in v četrtem letniku na Tajsko. Prepričana sem, da so vsi mislili, da imam zelo bogate starše, ker sem šla vsako leto na najdražjo ekskurzijo – dejansko pa sem denar dobila od štipendije, poleg tega pa sem vsako poletje en mesec delala. No, vse to so neki vzroki, da sem postala popolni travel freak in da mi je totalno bedno, če vsaj 1x letno ne grem nekam daleč stran in da imam vedno popolnoma splanirane poletne počitnice, ker se mi zdi bedno, da bi ležala doma – ali delam ali pa potujem. Hkrati pa ne razumem vseh ljudi, ki se jim zdijo potovanja zapravljanje časa in denarja (Urša, zakaj si raje ne kupiš novega računalnika?!). Odgovor je čisto preprost: ker mi ta še vedno dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar