Se spomnite doživljajskih spisov v osnovni šoli? Meni so bili veliko ljubši domišljijski – verjetno zato, ker sem pri slednjih vedno dobila pohvalo učiteljice – pri doživljajskih pa sem se že med pisanjem izjemno dolgočasila, zato tudi ocena ni bila tako blesteča. Pa sem se odločila, da bom ta blog poimenovala doživljajski spis – zato, ker je danes situacija ravno obratna. Veliko lažje pišem o svojih doživljajih, kot pa da bi napisala domišljijski spis – krivim seveda slovenski šolski sistem, ki se od 5. razreda oš dalje izjemno trudi, da bi otrokom zatrl še zadnji kanček domišljije. No, kakorkoli. Zadnji mesec sem bolj ali manj preživela v tujini. Najprej sem se odpravila na Islandijo, nato pa v jugovzhodno Francijo.
Zakaj Islandija? Ker sem hotela nekaj popolnoma drugačnega – moja pričakovanja glede tega pa so bila popolnoma presežena, ker je še na nekem turističnem promocijskem zemljevidu pisalo »it's like being on another planet«.
In česa o tej deželi nisem vedela pred prihodom nisem vedela? Islandija je največja evropska puščava, kjer več kot polovica prebivalcev verjame v palčke in njim podobna pravljična bitja.
Imajo ogromne zaloge geotermalne energije, ob začetku recesije pa se odpuščeni zdravniki niso prijavili na listo brezposelnih, ampak so začeli ribariti. Njihov jezik je tako zelo težek, da je edina beseda, ki sem si jo zapomnila »tak«, kar pomeni hvala.
Posledice recesije pa za večino ne pomenijo skromnega življenja, ampak samo preskok iz luksuznega življenjskega stila na nekaj običajnega. Gospod, ki smo mu pomagali pobirati vejevje v parku (bila sem na »prostovoljskem« kampu, kjer smo pravzaprav cel čas potovali, nato pa dva dni delali) nam je glede recesije rekel, da nanj le ta ni preveč vplivala. Moti ga samo to, da sedaj nekoliko manj potuje po svetu. Kdo pa v Sloveniji ali kje drugje potuje po svetu, če skrbi za parke?!?
Da o cenah v trgovini ne govorim, med sprehodom po Reykjaviku pa se počutiš, kot da si na modni aveniji, ker so vsi izjemno lepi in še lepše oblečeni. Zanimiv pogovor smo imeli z nekimi 14-letniki v vasici Eskifjordur, ki se nahaja na severovzhodu Islandije.
Vprašala sem jih, kaj počnejo v njihovi vasi. Takoj so me popravili, da to ni vas, ampak mesto. Ima namreč kar 700 prebivalcev. Glede na to, da jih ima cela Islandija 300.000, glavno mesto pa 200.000, je njihov argument morda celo upravičen. Zabaval pa me je njihov odgovor: »we blow stuff up«. Nič čudnega – ribiško mestece, obdano z zasneženimi gorami in severnim morjem – meni bi se zmešalo, če bi tam živela 1 mesec, kaj šele celo življenje.
Navdušili so me tudi njihovi termalni bazeni, ki imajo vsi cca. 40 stopinj in so zgrajeni na prostem. Število bazenov je baje največje na prebivalca, samo v Reykjaviku jih imajo med 15 – 20. Koliko jih imamo pa v Ljubljani? Poleg tega so izjemni potrošniki sladoleda, baje ga pojejo 25 litrov letno na prebivalca. Mislim da je v Sloveniji številka približno 4 litre..
Ledena dežela me je navdušila s svojo izjemno pokrajino, ampak kljub temu sem bila zadnji dan vesela, da gremo domov – mraz vseeno naredi svoje. No, potem sem doma 3 dni letala okoli po raznih sestankih in srečanjih za skupinske seminarske naloge – nato pa so prišle majske počitnice in na moje veselje surf trip v Francijo. Lani septembra smo z družbo iz zadnjega termina surfanja v Španiji nekaj sanjali o tem, da bi šli sami s kombijem na trip. No, dejansko nam je uspelo, najeli smo kombi in našli najcenejši kemp v Franciji (ok, to ni preverjena informacija, ampak plačali smo 4 eur/dan na osebo, pa bil je čisto normalen kemp, plus imel je bazen, ki ga sicer nismo uporabljali..). Celoten trip nas je stal 320 eur - zmaga! S svojim surfanjem nisem bila ravno zadovoljna, ker nisem napredovala, ampak važno, da smo se nekajkrat lepo nafurali, prevozili vse plaže v bližini Hossegorja in se zapeljali do španskega Zarautza. Fajn je bilo. Kaj pa sedaj? Back to reality.
Zakaj Islandija? Ker sem hotela nekaj popolnoma drugačnega – moja pričakovanja glede tega pa so bila popolnoma presežena, ker je še na nekem turističnem promocijskem zemljevidu pisalo »it's like being on another planet«.
In česa o tej deželi nisem vedela pred prihodom nisem vedela? Islandija je največja evropska puščava, kjer več kot polovica prebivalcev verjame v palčke in njim podobna pravljična bitja.
Imajo ogromne zaloge geotermalne energije, ob začetku recesije pa se odpuščeni zdravniki niso prijavili na listo brezposelnih, ampak so začeli ribariti. Njihov jezik je tako zelo težek, da je edina beseda, ki sem si jo zapomnila »tak«, kar pomeni hvala.
Posledice recesije pa za večino ne pomenijo skromnega življenja, ampak samo preskok iz luksuznega življenjskega stila na nekaj običajnega. Gospod, ki smo mu pomagali pobirati vejevje v parku (bila sem na »prostovoljskem« kampu, kjer smo pravzaprav cel čas potovali, nato pa dva dni delali) nam je glede recesije rekel, da nanj le ta ni preveč vplivala. Moti ga samo to, da sedaj nekoliko manj potuje po svetu. Kdo pa v Sloveniji ali kje drugje potuje po svetu, če skrbi za parke?!?
Da o cenah v trgovini ne govorim, med sprehodom po Reykjaviku pa se počutiš, kot da si na modni aveniji, ker so vsi izjemno lepi in še lepše oblečeni. Zanimiv pogovor smo imeli z nekimi 14-letniki v vasici Eskifjordur, ki se nahaja na severovzhodu Islandije.
Vprašala sem jih, kaj počnejo v njihovi vasi. Takoj so me popravili, da to ni vas, ampak mesto. Ima namreč kar 700 prebivalcev. Glede na to, da jih ima cela Islandija 300.000, glavno mesto pa 200.000, je njihov argument morda celo upravičen. Zabaval pa me je njihov odgovor: »we blow stuff up«. Nič čudnega – ribiško mestece, obdano z zasneženimi gorami in severnim morjem – meni bi se zmešalo, če bi tam živela 1 mesec, kaj šele celo življenje.
Navdušili so me tudi njihovi termalni bazeni, ki imajo vsi cca. 40 stopinj in so zgrajeni na prostem. Število bazenov je baje največje na prebivalca, samo v Reykjaviku jih imajo med 15 – 20. Koliko jih imamo pa v Ljubljani? Poleg tega so izjemni potrošniki sladoleda, baje ga pojejo 25 litrov letno na prebivalca. Mislim da je v Sloveniji številka približno 4 litre..
Ledena dežela me je navdušila s svojo izjemno pokrajino, ampak kljub temu sem bila zadnji dan vesela, da gremo domov – mraz vseeno naredi svoje. No, potem sem doma 3 dni letala okoli po raznih sestankih in srečanjih za skupinske seminarske naloge – nato pa so prišle majske počitnice in na moje veselje surf trip v Francijo. Lani septembra smo z družbo iz zadnjega termina surfanja v Španiji nekaj sanjali o tem, da bi šli sami s kombijem na trip. No, dejansko nam je uspelo, najeli smo kombi in našli najcenejši kemp v Franciji (ok, to ni preverjena informacija, ampak plačali smo 4 eur/dan na osebo, pa bil je čisto normalen kemp, plus imel je bazen, ki ga sicer nismo uporabljali..). Celoten trip nas je stal 320 eur - zmaga! S svojim surfanjem nisem bila ravno zadovoljna, ker nisem napredovala, ampak važno, da smo se nekajkrat lepo nafurali, prevozili vse plaže v bližini Hossegorja in se zapeljali do španskega Zarautza. Fajn je bilo. Kaj pa sedaj? Back to reality.
Ni komentarjev:
Objavite komentar