Letos sem šla drugič na Slovenski oglaševalski festival. Lani sem se odločila, da ne bo šla več – bilo je sicer fino, ampak nič posebnega, ni se mi zdelo vredno 120 eur. Potem pa sem letos dobila brezplačno kotizacijo in potem še zastonj stanovanje, ki mi ga je prijazno posodila prijateljica Ana. Seveda potem ni bilo več nobenega razloga za to, da nebi šla. Letošnji SOF je bil že 20. Zapored. Verjetno je bilo že zato precej več ljudi, ker lani je bila dvorana v sredo na predavanjih skoraj prazna, letos pa zelo polna, kar sigurno dobro vpliva na vzdušje. Tudi letošnja predavanja so mi bila veliko bolj všeč kot lani, ker so me zabavala kritična vprašanja s strani publike. Plus to, da sem dejansko razumela, o čem sploh govorijo. Zdi se mi, da smo letos na faksu dobili res veliko teoretične podlage, ki je zelo pripomogla k razumevanju. Poleg tega sem zaradi rednega branja MMa in dela na Publicisu (zadnja 2 meseca) veliko bližje oglaševalskemu svetu. Fino je bilo tudi zato, ker sem poznala že veliko ljudi, nekatere sicer samo na videz, ampak dejansko se na teh festivalih in predavanjih pojavljajo eni in isti direktorji agencij. Poleg tega je bilo letos na SOFu ogromno študentov, ŠSPRSSjevk nas je bilo kar 9 (lani smo šle samo tri),iz KZMja so prišli trije, iz ŠSDMSja pa jih je šlo kar 22. Minilo je hitro, prehitro, družba je bila odlična. Na poti v Ljubljano smo se odločile – naslednje leto – same time, same place, same people! No, pa da ne bom govorila samo o tem, zakaj je bilo fino – še nekaj o predavanjih, ki so se me najbolj dotaknila. Seveda je spet raztural Franci Zavrl, ki je pokazal, da ima jajca – no, vsaj meni se je zdelo, da je bil eden redkih, ki je govoril točno to, kar misli in da je govoril resnico. Zelo zanimiv je bil tudi končni obračun z žirijo – vse skupaj je bilo zelo smešno, ker se je pogovor večino časa posredno vrtel okoli mobitelovega Kekca, oglasa, ki je prejel srebrno nagrado. Razočarani obrazi Publicisa in precej burna vprašanja publike na platnu morda kažejo na to, da je žirija storila napako. Potem pa še argumenti žirantov – da več pričakujejo od velikih oglaševalcev- saj razumem, da nihče ne more biti popolnoma nevtralen, ker ljudje pač nismo roboti. Ampak halo? Res nisem pričakovala takih argumentov.. a potem če bi recimo neko manjše podjetje naredilo isti oglas, bi pa dobili nagrado, ker bi bila žirija navdušena nad presežkom? To se mi zdi izjemno sporno, da pričakovanja žirije niso enotna in da potem recimo zaradi argumenta, da je Mobitel v preteklosti že ustvarjal presežke na tem področju in da potem to akcijo primerjajo z ostalimi in da pač ni dovolj dobra za zlato. Potem pa srebrno nagrado dobi kup nekih kampanj, ki sem jih prvič videla na SOFu. Na moje razočaranje je srebro dobila tudi NKBMjeva kampanja Sveta vladar, nad katero smo se zgražali celo na predavanjih pri praktikumu. Najbolj smešen od vsega je bil pa moj »omg, wtf?« odziv, potem pa me ženska, ki je sedela pred mano grdo pogleda in je seveda prav ona vodja tega projekta, zraven nje pa je sedela vodja marketinga NKBM.. upsJ
Ni komentarjev:
Objavite komentar