Zadnjič sva se z Joštom med sprehodom pogovarjala o tem, kaj sedaj počnejo najini sošolci iz osnovne šole. Jošt je obiskoval osnovno šolo na Brezovici in njegov odgovor je šel nekako v to smer: za večino tako ali tako ne ve, ostali pa imajo večinoma družine in službe, ki so precej običajne.
Potem sem začela naštevati jaz. Ker je to
res dolgo trajalo, sem vmes podala opažanje, da to verjetno ni normalno in da
sem mogoče po naključju v osnovni šoli pristala v družbi 22 res izjemnih in nadpovrečnih
oseb. Na nek način pa ni tako zelo naključno.
Uspešnost razreda bi pravzaprav lahko
napovedali že v prvem razredu, ko smo se s sošolci vpisali v športni razred. Že
to je bil dejavnik selekcije, saj so nas starši v športni razred vpisali v
zavedanjem, da bodo tekom našega šolanja plačevali višje zneske na položnicah
zaradi naših dodatnih aktivnosti tekom leta. Res je bilo izjemno – vseh osem let
smo hodili na enotedenska smučanja, pa na tabor plavanja, adrenalina,
kolesarjenja, teka na smučeh in verjetno še česa, v času športne vzgoje pa smo
občasno skočili iz telovadnice in se preizkušali v rugbiju, gimnastiki, baseballu
ipd. Vse te športne aktivnosti in tekmovanja znotraj razreda pa so seveda vplivale
tudi na naš šolski uspeh, saj smo tekmovalnost, ki smo jo razvili v športu, v
veliki meri prenesli še na šolske klopi – nezavedno, seveda.
Ob koncu osnovne šole smo dosegli
nadpovprečne rezultate na ekstercih in kar 10 oseb in razreda je prejelo
Zoisovo štipendijo. Ker sem bila tudi sama sicer odličnjakinja, ampak s kakšno
štirico, sem bila na repu predlaganih oseb. Poleg tega se je 21/22 oseb vpisalo
na gimnazijo, samo ena sošolka se je vpisala na srednjo gostinsko. Takrat se
nisem niti zavedala, kako zelo neobičajno je to, še posebej s kakšno šolo iz
ruralnega okolja, kjer je razmerje tistih, ki se vpišejo na gimnazijo, morda
ravno obratno. Vse to se seveda kaže tudi v tem, da imata pri naših 27-ih šele dve sošolki otroka, kar ponovno ni običajno.
In kaj sedaj počnejo moji sošolci, da se mi
zdijo tako zelo nadpovprečni? Pa poglejmo:
1.
Urška Sršen, soustanoviteljica podjetja Bellabeat se je letos našla na
lestvici Forbes
top 30 under 30.
2.
Aljaž Bedene, tenisač svetovnega nivoja,
trenutno 101. na
lestvici ATP.
3.
Naja Puhan, profesionalna wakeboarderka in ustanoviteljica
znamke oblačil BlackBear&WhiteBear
Potem pa so tukaj seveda že Andraž Bedene, ki je prav tako
uspešen tenisač, pa Lovro Lančič, ki je postal pilot, Manca Zorec,
zobozdravnica, Jaka Mur, raziskovalec fizike na Fakulteti za matematiko, Vanč
Levstik, programer na Skyscannerju, Gregor Bucik, arhitekt, Blažka Tomšič,
turistična vodička, Jernej Oblak, programer, David Kocmur, glasbenik, Tomi
Čaki, glasbenik, Lea Renar, elektrotehničarka in izumiteljica palačinkomata, Martin
Mikeln, elektrotehnik v startup vodah, Natalija Natbath, elektrotehničarka, Eva
Maher, dela na področju zdrave prehrane, Ajda Prevc, raziskovalka na inštitutu
za onkologijo, Aljaž Medved, kemični inženir, Nejc Drole, dela na področju
medijske produkcije.
Ja, danes zjutraj sem se spremenila v pravega stalkerja. Za
nekaj ostalih sošolcev (Anja, Blaž, Andraž, Tilen) preko Googla, Facebooka in
LinkedIna nisem uspela ugotoviti, kaj počnejo. Prepričana sem, da kakšne super
stvari, hkrati pa – poročanje in spreminjanje priimkov pri dekletih je res
problematično, če se lotiš česa takega. :)
Če je kdo izmed sošolcev iz osnovne šole to prebral in ve,
kaj počnejo preostali sošolci, ki jih nisem omenila, bom z veseljem dopolnila
ta blog z informacijami o njih. Če sem koga pozabila, pa seveda prosim povejte.
Če koga moti, da sem ga omenila z imenom in priimkom, naj seveda pove in ga
lahko odstranim. Če ima kdo pri roki kakšno fotografijo iz osnovne šole, bom vesela, če jo pošlje, da jo dodam k blogu - moje so namreč nekje v kleti. Hvala! :)
Počaščena sem, da poznam take neverjetne ljudi. Hvala mami in
oči, ker sta me vpisala v športni razred, to je bila zagotovo ena najboljših
odločitev, ki sta jih sprejela zame, hkrati pa me je ta razred oblikoval v to,
kar danes sem, predvsem pa je zagotovo prispeval k moji ljubezni do športa.
Hvala tudi profesorjema športne vzgoje, Mercedes in Hercogu, za nepozabne
športne tabore in vse vragolije.
Za konec pa: kariera je le del življenja. Zame je uspeh
predvsem to, da si zadovoljen sam s sabo, da zvečer zaspiš z nasmehom na
obrazu, da imaš dobre odnose s prijatelji in družino in da uživaš v svojem
delu. Vse ostalo je sekundarnega pomena.
LP Urša
Ni komentarjev:
Objavite komentar