Kaj pa ti hočeš v življenju?

Zadnjič nas je to vprašal Matej Tušak, športni psiholog, na predavanje v sklopu športne vzgoje na FDV. Odziv študentov? Grozen. Večina se je začela smejati in podajati neprimerne komentarje, mene pa je bilo malo sram, ker se večina sploh ni zavedala, kakšen privilegij je bil to, da smo eno uro poslušali Tušaka.

Skratka, sama o tem, kaj hočem v življenju, razmišljam vse odkar sem prišla na faks. Večino dneva. Ne direktno, ampak vse, kar počnem, se nekako rezultira v tem. Kaj pa je lahko v življenju sploh še bolj pomembno, kot to, da ugotoviš, kaj te resnično veseli in potem to počneš do konca življenja, dokler te zadovoljuje?

Že Mitja Okorn je v svojem govoru na TEDxMaribor povedal, da je bil trenutek, ko je dejansko ugotovil, kaj želi početi v življenju, najboljši trenutek v njegovem življenju. Na Trainers forumu je zadnjič o tem govoril Arne Reis - tvoja “strast” se mora reflektirati tudi v tvoji zaposlitvi. Kaj pa je bolj žalostnega od jutranjega prizora na mestnem avtobusu, ko se kup namrgodenih ljudi pelje na delo? Se morda smehljajo? Izgledajo zadovoljni in polni energije, ker jih čaka nov dan?

Mogoče sem prevelik idealist, saj naj bi bila kot komunikologinja vesela vsakega dela, ki mi ga bo nekdo ponudil. Verjamem, da temu ne bo tako in da bom našla tisto stvar, zaradi katere se bom vsako jutro nasmehnila. Iskala bom tako dolgo, dokler ne bom našla. Morda bo trajalo 1 mesec, morda 5, morda 20 let. Ne vem.

Večini ljudi (ali pa vsaj študentom) ob vprašanju “kaj pa ti hočeš v življenju” postane nekoliko nelagodno - ker na vprašanje ne znajo odgovoriti. Tudi sama ne znam odgovoriti - ne še. Vsak dan pa je vedno več koščkov sestavljanke povezanih ali pa odkrijem vsaj to, česa ne bi rada počela v življenju. Ni torej bistveno, ali vemo, bistveno je, da nekaj delamo na tem, se premikamo, se razvijamo.

Še eno modrost je Arne z mano delil na Trainers forumu, ko sem mu razlagala, da sem spoznala nekoga, ki me je popolnoma navdušil in da počne tako neverjetne stvari, da se ob njem počutim precej bedno. Ta pristop je seveda popolnoma napačen – zakaj bi se primerjal z okolico, če pa se lahko primerjaš sam s seboj? Kje si bil pred pol leta in kje si sedaj? To je edino, kar šteje.

Današnja inspiracija za blog je zagotovo izjava Nastje Mulej v njenem podjetniškemu blogu, ki ga je ta teden pisala za Dnevnik. "A upam, da oni razumejo mene, jaz vsak dan delam tisto, kar ljubim (ne tisto, kar moram), meni ni dolgčas niti minuto in nad sabo nimam nikogar, ki bi mu želela pobegniti vsaj za dva tedna. Zakaj bi torej živela za počitnice, če lahko za danes?"

Kdo torej nebi želel biti podpisan pod tem?