Indonezija in Malezija od A do Ž

Ker me je v zadnjem času kar nekaj ljudi spraševalo glede mojega potovanja po Indoneziji in po raznih nasvetih za potovanje, sem se odločila, da nekaj o tem napišem na blog. Nastal je zelo dolg blog, sama pa sem bila med pisanjem presenečena glede vseh podrobnosti, ki sem si jih zapomnila. Zakaj sploh Jugovzhodna Azija? Nimam pojma, začelo se je bolj iz želje po tem, da bi šli surfat v bolj eksotičen kraj kot je Francija. Ko enkrat kupiš letalske karte za 10.000 km oddaljen kraj pa je seveda precej neumno, da bi šel tja res samo surfat. 

Plaža je namenjena surferjem - konstantni valovi so

za plavalce lahko precej nadležni

 Riževa polja na Baliju

 Sadje prodajajo povsod

Bali je sicer otok, za katerega vsi govorijo, da je popolnoma brezveze, ker je izjemno turističen. S tem mu delajo veliko krivico, ker je edini res turističen kraj na Baliju Kuta; poleg lepih plaž Bali ponuja še veliko več – riževa polja, treking, vulkane, templje, hinduistično kulturo, izjemno prijazne ljudi, božansko hrano, smešno poceni namestitve, razburljive vožnje z motorji, prometni kaos.. Domačini na Baliju so res super, ker imajo radi turiste. 

 

Naša druščina na prvem potovanju (7 ljudi

je vsekakor preveč, usklajevanje je naporno)

Dobro se zavedajo, da živijo samo od tega in da morajo za ohranitev turistov ohraniti tudi svojo prijaznost. Na Baliju ti nihče ne bo ukradel torbice ali natikačev, ki jih pustiš na plaži, zelo veseli pa bodo tudi pogovora z njimi – so zelo družabni, dobro govorijo angleško in ne izgledajo jezni na cel svet, ker imaš več denarja kot oni. So preprosti ljudje, ki jim veliko pomeni tradicija, družina in vera. Ne živijo 100 let za nami, vsi uporabljajo Facebook in gledajo nogomet, dobro govorijo angleško in se ne nameravajo poročiti ali imeti otrok pred 28im letom.

Kuta beach

Prvi otok, ki smo ga prepotovali v Indoneziji, je bila Java. Občutka, da smo na otoku res nisem imela, ker se obali nikoli nismo približali. Jakarta je veliko grdo azijsko mesto, v katerem res ni vredno preživeti več kot enega dneva. Tam smo doživeli najbolj čudno ulično hrano in najbolj umazane sobe brez običajnega tuša ali stranišča. Res sem mislila, da smo prišli v pravo đžunglo, ampak vtis se je ob prihodu v Yogjakarto kmalu spremenil. 

Jakarta, železniška postaja

Med vožnjo z vlakom sem cel čas gledala skozi okno, zelena pokrajina in riževa polja so me popolnoma fascinirala. Poleg tega pa takrat še nisem vedela, da bo to edini vlak na celi naši poti, ki je veliko bolj udobno prevozno sredstvo kot avtobus. Indonezijci so zelo majhni – jaz s svojimi 166 cm sem tam kar velika, Jošt pa je pravi velikan. Žal o velikosti evropejcev niso razmišljali med proizvodnjo avtobusov, ki niso prav nič prilagojeni, zato je vožnja z njimi skrajno neudobna. Še vedno pa mi ni žal tistih 10 ur vožnje, ker je bila sigurno prava dogodivščina, enkrat smo se bolj za šalo vozili tudi na strehi, kar je bilo še posebej zabavno. 

 

 Rikše in motorji na Javi

Vožnja na strehi, bolj za šalo kot zares

Prevozi so seveda skrajno poceni, če se prav spomnim, liter bencina stane 0.30 eur. V Jogyakarti smo si ogledali enega od sedmih čudes, tempelj Borobudur. Mešanica religij v Indoneziji je res neverjetna, večinoma gre za muslimane, na Baliju so Hindujci, na otokih pa je veliko budističnih templjev, eden od njih je tudi Borobudur, ki ga obiskujejo muslimani s cele Indonezije in se potem veselo slikajo pred budističnim templjem. Spomnim se tudi, da smo bili rjavolasci zanje veliko bolj zanimivi od svetlolascev, ker naj bi ideal lepote za njih predstavljali ljudje, ki so prav tako temni kot oni (lasje, oči), hkrati pa morajo imeti svetlo (evropejsko) polt.

Borobudur

V Jogyi smo obiskali tudi pravo tržnico s ptiči in živalmi in res še nikoli nisem videla toliko mačk in psov v kletkah. Jogyo smo vsi zapustili z nekaj umetniškimi deli, imenovanimi Batik – ponujajo ti jih res povsod in slike so res lepe, poleg tega pa jih lahko zložiš kot prtiček. 

Batik

Potem smo se z mini busom odpravili na Gunung Bromo – vulkan, ki je zame še vedno najlepša stvar, ki sem jo kadarkoli videla in je »must see« za vse, ki boste kadarkoli šli na Javo. 

Gunung Bromo

Vožnja je bila zelo naporna in zvečer smo vsi zadovoljni jedli slastne indonezijske juhice, pili kuhano vino (edinkrat v Aziji, da so ga imeli). Že sredi noči smo se odpravili na ogled sončnega vzhoda – 5 prijateljev se je odločilo za cenejšo možnost, tako da so se proti vulkanu odpravili peš, midva z Joštom pa sva šla na izlet z džipi – pa ne zato, ker bi bila tako lena, ampak zato, ker smo šli na neko višjo točko z lepšim razgledom. 

Na vulkan si šel lahko tudi s konjem

Spomnim se, da je bilo med turisti na splošno veliko deklet, ki so potovala skupaj, ali pa parčkov. Večinoma so bili vsi 5-10 let starejši od nas, ki smo verjetno pri 20ih izgledali kot mladi neizkušeni popotniki. Bromo je bil res zakon, spomnim se, da me je zelo zeblo in da sem jedla pečeno koruzo. 

Potem so nam rekli, da bo vožnja do Balija trajala 6 ur, na koncu mislim, da smo se vozili 11 ur in šele ponoči končno prišli do Balija. Prve dni so se ukvarjali z iskanjem namestitve, ker smo hoteli vseh 7 spraviti v isti hostel, kar se je julija izkazalo kot nemogoče. Seveda smo si takoj sposodili tudi srfe (priližno za 3 eur na dan v enem od številnih prodajalnic surfov), šli na masažo (ena ura 5 eur), rentali motorje (3 eur na dan), jedli Nasi goreng in Mie Goreng (1,5 eur za kosilo), pili mangotove smoothije (0.5 eur za pol litra),  jedli sveže olupljen ananas ali mango na plaži (1 eur), jedli slastno juhico po surfanju, ki jo je skuhala babica na plaži in spali v bungalovih z bazenom za 3,5 eur na noč. 

 

Levo: darovi za bogove, ki jih pripravijo vsako jutro

Desno: banana jaffle, toast z banano

Ker je bilo vse skupaj že preveč fino, smo skoraj vsi dobili drisko in zboleli za celih 5 dni, vmes smo imeli tudi manjšo nezgodo s surfanjem in vse skupaj je postalo malo tečno. Nekaj časa smo malo cincali glede izposoje motorjev in varnosti, ker je bil promet res kaotičen, nato pa smo se končno opogumili (mislim,da nas je prepričal oddaljen surf outlet, kamor smo nameravali it nakupovat, vožnja s taksijem pa je postajala nadležna). Motorji so me takoj zasvojili in užitek med vožnjo je bil neizmeren.

Na motorju

Ker so bili ostali v družbi precej leni in so raje kot hodili okoli hodili zvečer žurat, sva z Joštom sama začela raziskovati Bali. Odkrila sva nekaj izjemnih plaž, templjev in ogromnih valov, kjer potekajo svetovna prvenstva v surfanju. Jošt je na plaži po naključju spoznal tudi Aldija, Indonezijca, ki je na črno ponujal turistične usluge. Ker smo imeli Balija oz. Kute dovolj, smo se za 5 dni odpravili na Lombok in Gili otoke. 

 

Naš doma sredi riževega polja, Lombok

To je bila sigurno najboljša odločitev celotnega potovanja, ker tega sploh nismo načrtovali. Aldi nas je kot pravi Indonezijec seveda malo nategnil, ampak 70 eur za 5-dnevno potovanje in številne ure, ko sem se lahko pogovarjala z njim in ga spraševala o načinu življenja, so bile vredne veliko več. Izvedela sem, da je Musliman in da ima več žena in nekaj otrok. Ker ni hotel imeti bednega življenja, se je začel ukvarjati s turizmom. Večina ljudi na Baliju namreč zasluži približno 70 eur na mesec, kar je sramotno malo. Hiše večinoma nihče ne lasti, vse imajo v najemu, izobraževanje otrok pa si privošči le malokdo. Aldi nas je na Lomboku peljal k njegovi družini – v vasi je glavni car, ker vedno ko pride domov, prinese denar in sladkarije. 

 

Aldijeva hči pred njegovo hišo

Ker nam je obljubil, da nam bo na Lomboku častil kosilo, nas je peljal na poroko svoje sestrične. Ta se je sicer že zaključila, ampak samo za nas sta se ženin in nevesta ponovno oblekla, da smo se slikali, mi pa smo postali glavna atrakcija na poroki. Prespali smo sredi riževega polja v najbolj romantičnih hiškah na svetu, v katere sem se popolnoma zaljubila, imeli pa smo čudovit razgled na Mt. Rinjani – najvišji vrh Indonezije. 

 

Mt. Rinjani, Lombok

Ker bi nam treking vzel 3-4 dni časa, se za to nismo odločili, poleg tega pa nismo blazni hribolazci. Sledil je še en šok – najlepša plaža v mojem življenju, Lombok Kuta beach. 

 

Lombok Kuta beach - paradise

Čeprav je bilo izjemno lepo, sva šla z Joštom surfat (prvič na reef, ampak so nama zagotovili, da je voda tako globoka, da se ti ne mora nič zgoditi) – surfala sva sredi morja, obdana z najlepšo pokrajino na svetu. 

Lombok

Lombok me je popolnoma navdušil, ker so vsi opevali samo Gili otoke – obiskali smo tudi te, ampak me niso tako prevzeli. Bilo je zanimivo, brez sladke vode, edino prevozno sredstvo kočija, povsod pa so prodajali čarobne gobe. Izlet s snorkljanjem je bil zelo prijeten, voda modro zelena in v življenju mi res ni manjkalo prav nič. 

 

Turkizna voda na Gili otokih

Vrnili smo se na Bali in zadnji teden veliko nakupovali, surfali in jedli. Še mesec dni po prihodu domov sem pogrešala »banana jaffle«, toast z banano, ki sem ga vsak dan jedla za zajtrk. Zadnji teden smo se malo naveličali azijske hrane in svojo Indonesia restavracijo zamenjali za Warung, kjer smo jedli česnove kruhke in pili jogurtove smoothije z medom. Jam jam. Indonezija me res ni pustila na miru, ker sem se vsak drugi dan zalotila, da sanjarim, da sem tam, ker je bilo vse tako popolno. Ker se mi je zdelo bedno, da bi šla tako daleč in spet v isti kraj, sem po mesecu dni branja blogov in potovalnih forumov ugotovila, da je popolna kombinacija za naslednje potovanje Malezija z Balijem. Ker je bilo prejšnjič naporno usklajevati 7 ljudi, sva na počitnice z Joštom pobegnila sama; začela sva v Kuala Lumpurju, kjer sva izkusila mesto treh mest – Indijo, Kitajsko in Azijo v enem. 

 

Petronas towers, Kuala Lumpur

Glavna prednost Malezije je bila v izjemno udobnem prevozu – veliko prostora za noge, še več kot na navadnem slovenskem avtobusu. Poleg tega je hrana ponovno presegla vsa pričakovanja – ne morem pozabiti prvega večera, ko sem naročila juho, in sem dobila skledo za solato s kakšnim litrom juhe, Jošt pa je naročil riž s piščancem in dobil cel pladenj. V Kuala Lumpurju sva jedla tudi najboljši zajtrk – porridge with chicken, kot nekakšna juha za zajtrk, božansko. 

 

Zajtrk, Kuala Lumpur

Verjetno se sliši kot da sem nek blazen gurman ker toliko pišem o hrani – res nisem, kuhati se mi sploh ne da, mi pa blazno paše, da mi ni treba odpreti niti hladilnika, ampak da grem še na zajtrk v restavracijo. In za to plačam 1 euro. Cene v Maleziji so bile malenkost višje kot v Indoneziji, slabost pa je tudi tropska klima, zaradi katere si bil premočen prvo minuto, ko si stopil ven. Na Baliju je zrak popolnoma normalen, večinoma smo imeli 30 stopinj in sonce. Tudi v Maleziji sva imela srečo z vremenom – tam deževnega obdobja uradno sploh ni, ampak je enakomerna količina padavin čez celo leto – nekajkrat je deževalo ponoči, ampak to seveda ni zmotilo, v Indoneziji pa ni deževali nikoli, ker je poleti tam suha doba. Pozimi baje postane zelo grdo, vse smeti celega leta odnese v morje, ki postane strupeno, prebivalci pa 4 mesece sedijo doma in gledajo televizijo, ker v dežju ne morejo početi ničesar. 

Na Penangu (otok na zahodni strani) sva jedla najboljšo hrano na svetu in probala vse, kar so imeli. Predstavljajte si tržnico s približno 100 restavracijami, za vsako jedl plačaš 1 eur – probala sva riž,rezance in zelenjavo z vsem; raki, ribe, piščanec, školjke..mmmm. 

 

Ribe, piščanec, zelenjava, riž

Plaže so bile res grde, ampak želja po kopanju je bila res velika. Tam sva spoznala tudi starejšega gospoda, ki je bil izjemno izobražen in nama je razložil celotno zgodovino Malezije, vedel je veliko o Sloveniji, čisto vsi pa so vedeli, da smo zelo dobri v nogometu, ker je prav v tistem času potekalo svetovno prvensto (finala nisva gledala, ker je po tamkajšnem času potekal ob 4ih zjutraj in se nama ni dalo vstati). Nogoment je bil sigurno eden večjih dogodkov tako za Malezijce in Indonezijce, saj so rekli, da spremljajo čisto vse tekme.  Penang je znan tudi po največjem budističnem templju v Maleziji, ki je bil res izjemen – za ogled sva porabila kar 5 ur.

 

Penang, Malezija

Potem sva šla na Cameron Highlands in zjutraj zamudila avtobus – čas za preživela pri nakupovalnem centru, kjer so lokalci pili alkohol in potem je nekdo bruhal ob 11ih zjutraj – zelo me je spominjalo na Slovenijo, haha. Temperatura na Cameronih je bila res prijetna, 22 stopinj, pravo olajšanje po tropski vlagi. 

Ljubezen na čajnih plantažah

Čudovita pokrajina polna čajevih grmičkov, divja vožnja v jeepi, največja roža na svetu, park s ptiči in metulji.. dan sva preživela z 8 drugimi turisti na organiziranem izletu – včasih se zaradi časovne učinkovitosti to res splača, ker sama teh krajev nikoli nebi našla. 

 

Divja vožnja z đžipi

Družba je bila res smešna, najbolj glasen Američan, debel Avstralec, prijetna Čeh in Poljakinja, ki sta sicer živela na Irskem.. Ker je potovanje zelo naporna stvar, sva komaj čakala, da sva prišla na Perenthian otoke – raj na zemlji, dobesedno. 

 

Perenthian island, Malezija

Ker ležanje na plaži ni moja stvar, sva prvi dan sicer počivala, potem pa akcija, izpit za potapljanje. Res je bilo naporno, od jutra do večera, veliko teorije, pa še ribe so me grizle pod vodo. Podvodno okolje je res neverjetno, ribe vseh barv in oblik, ko smo enkrat dosegli dno, je bilo zabavno, pred tem pa mi je šlo potapljanje zaradi izjemno počasnega spuščanja v globino nadležno, ker so moja ušesa vse skupaj prenašala veliko slabše kot od ostalih. Od takrat sicer še nisem imela priložnosti, da bi se potapljala, ampak mislim, da nikoli ne bom postala navdušena potapljačica, ker je z vso to opremo in pripravo preveč kompliciranja za tiste pol ure, ko si pod vodo in je dejansko fino. 

Začetni tečaj potapljanja, 200 eur

(cene so enake kot kjerkoli drugje, ni poceni)

Poleg tega smo šli kasneje na Baliju tudi snorkljat in smo prav tako videli številne nenavadne ribe – prav tako pa me je strah tudi rib, celo majhnih. Veliko manj sem se bala orjaške želve in majhnih morskih psov na Perenthianih – ja, plavali smo v »shark bay« kjer so bili v vodi morski psi. Noben sicer ni razložil, zakaj niso nevarni in kričanje žensk, ki so videle morskega psa v vodi jih je precej hitro odgnalo. 

 

Najin inštruktor, Italijan

Na otoku je bilo zabavno opazovati družine, ki tja pridejo na dopust, zvečer na večerji pa vsi gledajo film, ki ga predvajajo v restavraciji, ker se nimajo kaj za pogovarjat. Perenthiani so od celotne Malezije sigurno najdražja destinacija, hrana in namestitve so bile približno 20 % dražje kot drugje, ampak lahko rečem, da je vredno, vsaj midva sva bila v sedmih nebesih. 

 

Najina hiška 

Potem sva hotela z nekim vlakom priti do Singapurja, pa se žal ni izšlo, ker so bile karte za vlak rezervirane vnaprej in bi mogla 2 dni preživeti v nekem kraju bogu za hrbtom. Izognila sva se tudi obisku Taman Negare – najstarejša džugla na svetu, sigurno vredna ogleda, ampak opisi številnih kač, ki tam prebivajo in pijavk, ki lezejo po tebi, me niso prepričali. Potem sva šla kar z avtobusom v Singapur, pred tem pa nekaj ur preživela na lokalni tržnici, kjer sva bila dobesedno edina turista. Jedla sva različne slaščice, se mučila z lupljenjem manga in drugega nenavadnega sadja, domačini pa so naju opazovali in se nama smejali. Tudi nama je bila situacija smešna in s prijetnimi občutki sva zapustila sever Malezije. 

 

Sadje na vsakem koraku

10 ur kasneje sva prišla v Singapur, ker sva morala malezijski denar (ne spomnim se, kako se reče, groza!) zamenjati v Singapurske dolarje. Singapur je bil zakon – še bolj božanska hrana, moderno mesto polno parkov, hotel z ladjo na vrhu, priložnost za nakupovanje pa na vsakem koraku. Od hrane sva poskusila tipičen zajtrk – toast z ledenim čajem, za kosilo pa riž s piščancem z limonimo omako – jam jam. 

 

Zajtrk v Singapurju

Singapur ima veliko višji standard od Malezije, ampak sva vseeno uspela spati in jesti precej poceni (spala sva v najcenejšem hostlu na vrhu strehe v skupinskih ležiščih za 7 dolarjev, kosilo pa v kitajskih restavracijah dobiš že za 3,4 eur). 

 

Večerja v kitajskem predelu Singapurja

Hotel v Singapurju

Razgled z vrha hotela, kamor sva se pretihotapila

kljub številnim varnostnikom, ki so odganjali

turiste kot sva midva

Potem sva letela na Bali – karto sva kupila šele na Perenthianih, ker nisva vedela, koliko časa bova preživela v Maleziji in nisva hotela biti pod nekim časovnim pritiskom. Kot »control freak« sem seveda prebrala vse, kar se je o Maleziji dalo in izbrala kraje, ki jih želim obiskati in časovno približno določila, koliko dni bova kje preživela, ampak se tega potem nisva točno držala.

 

Tipično Bali

Mislm, da je planiranje do neke mere smiselno, da vsaj veš, ali je prevoz med enim in drugim krajem sploh mogoč in da je tvoja pot tudi časovno čim bolj učinkovita – vse informacije najdeš na internetu, osnovne celo v slovenščini na forumu sta, ostale pa na splošnih potovalnih forumih. Na Baliju sta nama prijatelja, ki sta bila tam že teden dni prej kot midva, rezervirala namestitev v Gora beach Inn – bungalovi, v katerih smo stanovali že prvič.

 

Bungalov, 9 eur/noč za 2 osebi

Prispela sva ponoči, utujena padla v posteljo, potem pa so izpod rjuhe prišli žužki. Žuželk res ne maram, fuj. Več kot sva jih ubila, več jih je bilo, in to ravno v najini sobi, kjer seveda nisva mogla spati. Tako sva se ob 4ih zjutraj po Kuti vozila z motorjem in iskala drugo namestitev, kar je bilo sredi turistične sezone konec julija seveda nemogoče, razen nekaj najdražjih možnosti (lahko spiš poceni za 3 eur, lahko pa tudi za 50 eur). Na koncu sva ob 7ih zjutraj po tem, ko so sobo prešpricali in zamenjali jogije, spala tam. Na recepciji je bil še vedno isti dedek in zajtrk je še vedno streglo isto dekle – najprej sva mislila, da se je precej zredila, potem pa sva ugotovila, da je imela vmes otroka. Prav nič se ni spremenilo, višje so bile samo cene, ker je euro izgubil precej vrednosti v primerjavi z dolarjem, zato je bilo vse 1/3 dražje. 

  

Motorji so prilagojeni za prevoz surfov

Naslednji dan sva takoj najela surfe in motorček – vsak dan sva surfala, nato pa se odpeljala v neznano. Odločila sva se tudi za en dražji enodnevni izlet na Mount Batur, kjer sva imela sicer zelo nadležnega lenega vodiča, ki si je cel čas prizadeval za to, da bi pri njegovem prijatelju kupila koka kolo.

 

  Lake Batur, Bali

 

Mt. Batur, sončni vzhod, Bali

Ogledala sva si tudi nekaj novih templjev, ki jih prejšnjič še nisva videla. Voznik, ki sva ga najela, je bil izjemno prijazen in kljub 40 eur, ki sva jih plačala za enodnevni izlet (kar se ti po 1 mesecu tam zdi zelo drago), sva bila spet zelo zadovoljna, ker smo se celo pot pogovarjali. Tako sem izvedela, da večina ljudi na Baliju sploh ne zna plavati in da se bojijo ocena. Svojo ženo je spoznal pri 35ih, ko je imel zlomljeno srce, prav tako kot ona – zato sta se že po 2h tednih, ko sta se spoznala, poročila in takoj naredila otroka, ker je bil pritisk s strani njune družine takrat že precej velik. 

 Tipičen hindujski tempelj

Zanimalo me je tudi, zakaj se recimo ne odpravi v Avstralijo, ki je precej blizu in tam dela eno leto – s tem denarjem bi na Baliju lahko živel 10 let. Odgovoril je, da je Bali njegov dom in da nikoli nebi mogel zapustiti svoje družine. Rekel je, da ve, da nikoli ne bo mogel priti v Evropo, čeprav si to želi, ampak da lahko na internetu pogleda, kako izgleda Slovenija in da mu je to dovolj. Na Baliju je srečen in dobro živi.  Upam, da sem dovolj dobro razložila, zakaj so mi te kraji tako všeč – gre za popolno kombinacijo potovanja, surfanja in sproščanja in vedno, ko sem tam, se počutim 100 % srečno. 

Koliko stane tako potovanje? Za en mesec sem plačala približno 1800 eur (cca. 850 eur prevoz - letalska karta, prevoz do letališča, notranji leti). Realno bi lahko v Indoneziji cel mesec preživel tudi s 300 eur (10 eur/dan), ampak če potem hodiš na tečaje potapljanja, kupuješ surfe, hodiš na masaže in v šoping, notranji leti, dodatni izleti... na koncu pristaneš na tej številki. Na obeh potovanjih sem načrtovala, da bo 1500 eur dovolj, pa mi nikoli ni zneslo. Poleg tega so tukaj še "nepričakovani" dodatni stroški, prvič se moraš cepiti proti Hepatitisu A in B, na Lomboku smo jedli antimalarike, ki so zelo dragi in potem izvedeli, da tam malarije sploh ni, ampak da te informacije širijo na Baliju zato, da bi turisti ostali tam. No, v vsakem primeru sta Indonezija in Malezija poceni destinaciji, kjer bi z lahkoto ostal 3 mesece in se nebi naveličal. Če bi kdo rad vedel, kateri kraj bi bolj priporočila - ne morem se odločit, poleg tega pa so povezave med obema državama zelo dobre. Letalski prevozniki, ki letijo na Bali, Jakarto, Bangkok, Kuala Lumpur, Singapur so Etihad, Emirates, Quatar, Turkish airlines. Večinoma je ceneje, če letiš na večje letališče, kot sta Jakarta ali Bangkok in potem z notranjim letom naprej do Balija. Najboljši iskalnik letalskih kart je skyscanner.com, kjer lahko gledaš tudi nihanje cen letalskih kart čez celo leto in po posameznih mesecih. Cene kart zelo nihajo, letiš pa lahko za vse od 350 - 1000 ali več eur, povprečje je nekje 700 eur.  Cena je odvisna predvsem od turistične sezone - avgusta so cene najvišje. Najboljši čas za Indonezijo je v času suhe dobe med majem in septembrom, v Malezijo pa greš lahko kadarkoli. Vize za Malezijo ne potrebuješ, za Singapur jo dobiš, ko prideš v državo, Indonezijsko pa na letališču za 20 eur dobiš za 30 dni, če hočeš ostati 2 meseca, vizo dobiš na Dunaju za 35 eur, več kot 2 meseca skupaj pa sploh ne moreš ostati, ampak moreš vmes državo zapustiti. Kaj se zgodi, če ostaneš predolgo in ti viza poteče? Nam se je zgodilo, da smo bili tam 31 dni in smo mislili, da s temi 30imi dnevi mislijo 1 mesec, ampak seveda ni tako. Potem enostavno plačaš neko kazen, mislim da smo dali 15 eur in so nas spustili naprej. Organizirano potovanje v Azijo se v nobenem primeru ne splača, ker je res preprosto - večinoma se ti ni treba preveč potruditi, da najdeš namestitev ali ponudbo za izlet, ker te ponavadi takoj na železniški ali avtobusni postaji pričaka kup domačinov, ki ti želijo ponuditi sobo, potem pa ti običajno uredijo še izlet ali prevoz za naprej, ker imajo bratranca/prijatelja/soseda, ki se ukvarja s tem. Rezervacije za prenočišče niso potrebne, težava lahko nastane samo, če prideš ponoči v času najbolj turistične sezone na Bali, ko so vse sobe dejansko polne - na drugih krajih razen mogoče v Yogjakarti s tem ni težav. Večine sob, vsaj teh, ki so poceni, pa se tako ali tako ne da rezervirati, ker nimajo spletne strani - tiste, ki imajo spletno stran, pa so takoj precej dražje. Obstaja tudi nekaj agencij, ki ponujajo precej drage izlete preko spleta (tudi lokalne). Tudi to se ne splača, bolje se je sprehoditi po ulici in počakati, da te nekdo ogovori, za cene pa se je tako ali tako treba pogajati - za hrano in spanje v glavnem sicer ne, za izlete, prevoze, obleke  in spominke pa sigurno. Upam, da sem vsaj koga navdušila in da že veselo iščete letalske karte:)