Uspešen Slovenec – ta sigurno krade!

Vsak dan me obdajajo ljudje, ki se konstantno pritožujejo, kako jim je težko v življenju, kako so nesrečni in kako vse skupaj sploh nima smisla. Prejšnji teden sem bila na obštudijskem predavanju, ki so ga organizirali študentje kadrovskega managementa. Sporočilo predavanja je bilo v tem, da so ljudje za svoje razmere in svoje počutje odgovorni popolnoma sami. Namesto jamranja bi mogli začeti delati na spremembah, ki bodo vodile na tega, da življenje ne bo več tako zelo bedno.Očitno pa je lažje iskati 101 izgovor, kot pa kaj pametnega narediti. To me je spodbudilo k temu, da zapišem osem »zabavnih« dejstev o ljudeh in njihovem razmišljanju.

Zabavno dejstvo številka ena - med Slovenci je uspeh nezaželena stvar. Če si uspešen, te vsi gledajo postrani, polni zavisti in ugibanj, kje si ukradel svoj novi avto. Celo prijateljem ni všeč, če se posvetiš karieri – ker potem nimaš več časa z njimi posedati v kavarni, kjer bi sicer kot običajno kritiziral vse ljudi okoli sebe, govoril o vremenu in obujal spomine na stare čase.

Zabavno dejstvo številka dve – predpostavka, da direktorji (in drugi uspešni ljudje) nič ne delajo in se imajo fino. Ne vem komu se zdi fino to, da ponoči ne spiš in se 24 ur na dan ukvarjaš s svojim delom. Jaz že ob misli, da bi mogla voditi neko podjetje, postanem živčna.

Zabavno dejstvo številka tri -  predpostavka, da uspešni ljudje do položaja pridejo s pomočjo vez, ali pa so imeli srečo. Veze in poznanstva delno res vplivajo, za večino pa spet predstavljajo izgovor, da sami tako ali tako ne bodo nikoli uspešni.

Zabavno dejstvo številka štiri - danes bi bili vsi radi dobro plačani, na družbeno cenjenih položajih – ampak za to niso pripravljeni delati. Če nisi ravno Tim Ferris, boš pač delal.

Zabavno dejstvo številka pet – delo je brez veze, dajmo raje samo počivati in početi nič. Žalostno. Velik del življenja vsakega posameznika predstavlja delo, zakaj nebi torej čim prej našel nečesa, kar te veseli in z veseljem hodil v službo?

Zabavno dejstvo številka pet - že od vrtca naprej nam govorijo, da moramo biti pridni v šoli, da bomo potem lahko kupili hišo in šli na počitnice. Seveda nikakor ne nasprotujem formalni izobrazbi, gre samo za to, da znanje na papirju ni dovolj, znanje je treba uporabljati in znanje je treba nadgrajevati. Potem pa poslušam izjave v stilu »komaj čakam, da diplomiram, da se neham učit..« - mislim, da je ravno obratno, takrat se bomo namreč začeli učiti.

Zabavno dejstvo številka šest – ljudje obožujejo izgovore. Kot primer bi rada navedla večne debate s sošolkami o tem, kako FDV ne omogoča pridobivanja praktičnih izkušenj, kako so vsa predavanja brez veze, itd. Skrajni čas, da se spremeni način razmišljanja – mene bo FDV naučil toliko, kolikor bom hotela sama. Praktičnih izkušenj bo bore malo – to že vem, zato jih je treba poiskati kje drugje. Kdor pa se ne znajde, ne bo imel problemov samo z diplomo FDV, ampak s katerokoli.

Zabavno dejstvo številka sedem – zabijanje časa. Vsak od nas ima na voljo 24 ur na dan. Donald Thrump, Tim Ferris, Brigita Bukovec, Fanči Pogačnik, ti in jaz. Vse je odvisno od tega, kako ta čas izkoristimo. Nekateri doma kadijo cigarete in gledajo televizijo, drugi pa postavljajo svetovne rekorde in gradijo stolpnice.  Potem pa si predstavljajte, da tistih 86.400 sekund pretvorimo v eure. Bi kaj drugače preživeli svoj čas? Ko se enkrat začneš zavedat, da nisi v računalniški igrici, kjer imaš pet življenj, ampak samo enega in ga živiš v tem trenutku, začneš svoj čas malo bolj ceniti.  

Za zaključek pa: vse je odvisno od vašega načina razmišljanja.

Moje aprilske počitnice: doživljajski spis

Se spomnite doživljajskih spisov v osnovni šoli? Meni so bili veliko ljubši domišljijski – verjetno zato, ker sem pri slednjih vedno dobila pohvalo učiteljice – pri doživljajskih pa sem se že med pisanjem izjemno dolgočasila, zato tudi ocena ni bila tako blesteča. Pa sem se odločila, da bom ta blog poimenovala doživljajski spis – zato, ker je danes situacija ravno obratna. Veliko lažje pišem o svojih doživljajih, kot pa da bi napisala domišljijski spis – krivim seveda slovenski šolski sistem, ki se od 5. razreda oš dalje izjemno trudi, da bi otrokom zatrl še zadnji kanček domišljije. No, kakorkoli. Zadnji mesec sem bolj ali manj preživela v tujini. Najprej sem se odpravila na Islandijo, nato pa v jugovzhodno Francijo.

Zakaj Islandija? Ker sem hotela nekaj popolnoma drugačnega – moja pričakovanja glede tega pa so bila popolnoma presežena, ker je še na nekem turističnem promocijskem zemljevidu pisalo »it's like being on another planet«.

In česa o tej deželi nisem vedela pred prihodom nisem vedela? Islandija je največja evropska puščava, kjer več kot polovica prebivalcev verjame v palčke in njim podobna pravljična bitja.

Imajo ogromne zaloge geotermalne energije, ob začetku recesije pa se odpuščeni zdravniki niso prijavili na listo brezposelnih, ampak so začeli ribariti. Njihov jezik je tako zelo težek, da je edina beseda, ki sem si jo zapomnila »tak«, kar pomeni hvala.

Posledice recesije pa za večino ne pomenijo skromnega življenja, ampak samo preskok iz luksuznega življenjskega stila na nekaj običajnega. Gospod, ki smo mu pomagali pobirati vejevje v parku (bila sem na »prostovoljskem« kampu, kjer smo pravzaprav cel čas potovali, nato pa dva dni delali) nam je glede recesije rekel, da nanj le ta ni preveč vplivala. Moti ga samo to, da sedaj nekoliko manj potuje po svetu. Kdo pa v Sloveniji ali kje drugje potuje po svetu, če skrbi za parke?!?

Da o cenah v trgovini ne govorim, med sprehodom po Reykjaviku pa se počutiš, kot da si na modni aveniji, ker so vsi izjemno lepi in še lepše oblečeni. Zanimiv pogovor smo imeli z nekimi 14-letniki v vasici Eskifjordur, ki se nahaja na severovzhodu Islandije.

Vprašala sem jih, kaj počnejo v njihovi vasi. Takoj so me popravili, da to ni vas, ampak mesto. Ima namreč kar 700 prebivalcev. Glede na to, da jih ima cela Islandija 300.000, glavno mesto pa 200.000, je njihov argument morda celo upravičen. Zabaval pa me je njihov odgovor: »we blow stuff up«. Nič čudnega –  ribiško mestece, obdano z zasneženimi gorami in severnim morjem – meni bi se zmešalo, če bi tam živela 1 mesec, kaj šele celo življenje.

Navdušili so me tudi njihovi termalni bazeni, ki imajo vsi cca. 40 stopinj in so zgrajeni na prostem. Število bazenov je baje največje na prebivalca, samo v Reykjaviku jih imajo med 15 – 20. Koliko jih imamo pa v Ljubljani? Poleg tega so izjemni potrošniki sladoleda, baje ga pojejo 25 litrov letno na prebivalca. Mislim da je v Sloveniji številka približno 4 litre..

Ledena dežela me je navdušila s svojo izjemno pokrajino, ampak kljub temu sem bila zadnji dan vesela, da gremo domov – mraz vseeno naredi svoje.  No, potem sem doma 3 dni letala okoli po raznih sestankih in srečanjih za skupinske seminarske naloge – nato pa so prišle majske počitnice in na moje veselje surf trip v Francijo. Lani septembra smo z družbo iz zadnjega termina surfanja v Španiji nekaj sanjali o tem, da bi šli sami s kombijem na trip. No, dejansko nam je uspelo, najeli smo kombi in našli najcenejši kemp v Franciji (ok, to ni preverjena informacija, ampak plačali smo 4 eur/dan na osebo, pa bil je čisto normalen kemp, plus imel je bazen, ki ga sicer nismo uporabljali..). Celoten trip nas je stal 320 eur  - zmaga! S svojim surfanjem nisem bila ravno zadovoljna, ker nisem napredovala, ampak važno, da smo se nekajkrat lepo nafurali, prevozili vse plaže v bližini Hossegorja in se zapeljali do španskega Zarautza. Fajn je bilo. Kaj pa sedaj? Back to reality.